Projektu Aurelia 1+Hz / proto viva sonification, ki ga je Robertina Šebjanič kot avtorica ustvarila s Slavkom Glamočaninom, so na festivalu Ars Electronica podelili častno priznanje na področju interaktivnih umetnosti. S tem priznanjem si je projekt zagotovil predstavitev na festivalu, ki bo potekal med 8. in 12. septembrom v Linzu, saj vse nagrade izmed več kot 3.000 prijavljenih projektov za nagrado Prix Ars Electronica v petih kategorijah izpostavljajo pomembne dosežke na področju sodobne medijske in kibernetične umetnosti.
Meduze kot eden redkih organizmov, prilagojenih antropocenu
Gre za interaktivni avdiovizualni performans, v katerem umetnica s pomočjo meduze - natančneje uhatega klobučnjaka (Aurelia Aurita), meduze, ki jo najpogosteje najdemo v morjih in prav tako v znanstvenih laboratorijih - raziskuje pojav komunikacije med vrstami, ozvočenje okolja, podvodno akustiko in bioakustiko. Meduze naseljujejo oceane in morja že več kot 500 milijonov let, v današnjih okoljskih spremembah pa se njihovo število celo povečuje, ker so eden redkih organizmov, ki popolno ustrezajo dobi antropocena. Robertino Šebjanič zanima predvsem njihov način komunikacije in zaznavanja. Odnos med človekom in živaljo ter raziskovanje komunikacije med vrstami namreč prepoznava kot ključ za boljše razumevanje našega naravnega okolja, na katerega ima človek velik vpliv, prav tako kot na druge vrste. Pri tem raziskovanju se osredotoča na bioakustiko in produkcijo zvoka. Meduze spremlja posebna kamera, ki beleži njihovo krčenje, gibanje in interakcijo, ti podatki pa so nato preoblikovani v informacije in zvočne posnetke. V performansu Robertina Šebjanič združuje v živo generiran zvok uhatega klobučnjaka v zaprtem okolju, zvočne posnetke in eksperimente takšnega zvočnega okolja ter predhodne posnetke meduz iz morja. Te zvočne vzorce generira v novo zvočno in vizualno izkušnjo, ki posrka obiskovalca.

Projekt bo na Ars Electronici razstavljen v dokumentarni postavitvi v sklopu osrednje festivalske razstave Cyber Arts, performans v živo pa bo Šebjaničeva vsak dan izvedla v sklopu razstave Achemist of our time, na kateri bo Ars Electronica predstavljala mlado generacijo "umetniških, znanstvenih in ustvarjalnih inženirjev" oziroma "alkimistov našega časa", ki pri svojem delu uporabljajo nekonvencionalne pristope in hibridne interdisciplinarne metode.

Rast kemičnih struktur
Na tej razstavi bo predstavljen tudi projekt Time Displacement / Chemobrionic garden Robertine Šebjanič, Aleša Hienga - Zergona in Ide Hiršenfelder, ki raziskuje nastajanje življenja in kemične procese. Projekt teoretsko črpa iz znanstvenega članka From chemical gardens to chemobrionics, ki poudarja pomembnost raziskave samovzpostavljajočih se struktur, če želimo dobiti vpogled v delovanje metabolizma zgodnjih geoloških dob Zemlje. Prav tako se navdihuje pri citatu Nikole Tesle, ki omenja dokaze o obstoju principov, ki oblikujejo življenje, čeprav vsega tega življenja ne moremo razumeti.

Projekt Time Displacement / Chemobrionic garden sestavlja več majhnih kemičnih vrtnih formacij, ki rastejo v raztopini natrijevega slikata. Kamere spremljajo vse kemične reakcije in snemajo tudi najmanjše spremembe v barvi in obliki tega "kemičnega življenja". Spremembe vplivajo na kodo za generacijo zvoka v živo in počasi spreminjajo kompozicijo šuma v galerijskem prostoru. Ta odprti laboratorij tako postaja tudi interaktivna zvočna instalacija, katere del je tudi evolucija zvoka.

Projekt je bil med več kot 1800 prijavami nominiran v okviru letos nove nagrade STARTS, ki izpostavlja inovacije v tehnologiji, industriji in družbi, ki jih spodbuja umetnost. Spada na tisto polje današnjih znanstvenih ali umetniških raziskovanj, ki se sprašujejo o preživetju vrst in razvoju različnih živih struktur, tudi nebioloških formacij. Barviti sistemi kemičnih vrtov, ki posnemajo oblike narave, so fascinantna imitacija življenja. Kot je zapisala Ida Hiršenfelder, je njihova zgodovina od samega začetka prepletena s poskusi, ki razmnoževanja oblik v kemičnih reakcijah primerjajo z biološkimi oblikami. Znanstvene raziskave iz zgodnjega 19. stoletja so si prizadevale dokazati, da se je biološko življenje razvilo iz neorganskega sveta fizike in kemije, a je v naslednjem stoletju genetika z raziskovanjem kompleksnosti dednih celic in izolacijo DNK ovrgla njihova prizadevanja. Kljub temu pa ideja o kemičnih vrtovih kot izvoru življenja ni zamrla. Ponovno so jo začeli preverjati znanstveniki, ki so objavili omenjeni članek Od kemičnih vrtov h kemobrioniki. Procesi v kemičnih vrtovih sicer potekajo prepočasi, da bi njihovo rast lahko zaznali s prostim očesom. Razumeti jih je možno šele v vzvratnem ogledalu in o izvoru življenja lahko sklepamo samo z vidika posthumanističnega pogleda.