Ti državi pa je obenem odlikoval tudi razcvet kulture in tesna povezanost prek sorodstvenih vezi vladarskih družin. Oboje je vodilo do živahne kulturne izmenjave, predstavljene na razstavi Macht und Freundschaft. Berlin-St. Petersburg 1800-1860 (Oblast in prijateljstvo. Berlin-St. Peterburg 1800-1860), ki bo od 13. marca na ogled v muzeju Martin Gropius Bau v Berlinu. Postavitev obsega 448 eksponatov - zgodovinskih dokumentov in umetniških del -, ki med drugim izpostavljajo razlike med javno kulturo in zasebnim umetniškim okusom kronanih glav.

Luiza bi bolje vladala od omahljivega Friedricha Wilhelma III.
Vezi med Prusijo in Rusijo so bile v drugi polovici kar najtesnejše. Najprej se je med Napoleonovimi nasprotniki, pruskim kraljem Friedrichom Wilhelmom III., njegovo pri ljudstvu izredno priljubljeno in zgodaj umrlo soprogo Luiso - zanjo je Napoleon dejal, da bi državo bolje vodila kot njen omahljivi mož - in med ruskim kraljem Aleksandrom I., spletlo tesno prijateljstvo, kasneje je bila os Berlin-St. Peterburg utrjena še s poroko med prusko kraljično Charlotte in ruskim kronskim princem in kasnejšim kraljem Nikolajem I. Obe državi sta bili tudi ustanoviteljici Svete alianse, simbola političnega konservatizma na vzhodni polovici evropskega kontinenta in tako tesni politični zaveznici.

Prusko politično nihanje
Na začetku na razstavi predstavljenega obdobja ni kazalo tako dobro. Politična preračunljivost Friedricha Wilhelma III., ki nikoli ni skrival, da mu je vladanje pravzaprav 'odveč' in ki se je navduševal nad umirjenim meščanskim življenjem, je privedla do sunkovitih manevrov v odnosu Prusije do napoleonske Francije in šele na zahtevo drugih vplivnih mož in vojaških poveljnikov, ki so zapuščali prusko vojsko, se je odločil za vstop Prusije v odločilno osvobodilno vojno, ki je leta 1813 privedla do odločilnega poraza francoske armade v tako imenovani Bitki narodov pri Leipzigu, na kar nas še danes spominja mogočni spomenik Völkerschlachtdenkmal arhitekta Bruna Schmitza.

Atene na Spreeju in Benetke na Nevi
Vendar se vrnimo k razstavi. Posebno zanimiv je tisti del razstave, ki ponuja vpogled izmenjavo idej, ki so vplivale na arhitekturo, krajinsko planiranje in urbanizem. Posebej sta izpostavljeni imeni berlinskega neoklasicista Karla Friedricha Schinkla in ruskega arhitekta Vasilija Stasova; prvi je bil ključni arhitekt 'novega' Berlina oziroma 'novih Aten na reki Spree', drugi pa je močno vplival na definiranje podobe St. Peterburga. Morda celo bolj zanimive kot veličastna opusa obeh arhitektov pa so zgodbe o tem, kako so v Potsdamu postavili pravo rusko vas Aleksandrovko, kako so v Berlinu uredili Aleksandrov trg (Alexanderplatz) in kako je na drugi strani meje Nikolaj I. poletno rezidenco Peterhof uredil po vzoru kraljeve posesti v Potsdamu.

Javnosti veličastje, doma meščansko udobje
Povrniti se velja še k že omenjeni diskrepanci med javnim in zasebnim. Ta je še posebej prišla do izraza v času vladavine Friedricha Wilhelma III. Kralj, ki je od Schinkla zahteval arhitekturo, ki bi izpostavljala veličino pruske dinastije Hohenzollerjev, je v resnici dajal prednost meščanski domačnosti, poosebljeni v bidermajerskem slogu. Povsem drugačen, precej bolj bleščav slog je našel pot v prostore ruske kraljeve družine. Nič nenavadnega. Rusija, najbolj družbeno in politično zaostala med evropskimi velesilami, je bila v prvi polovici 19. stoletja še globoko v fevdalizmu in meščanstvu, zato je bilo tudi novih nazorov o kulturi bivanja le peščica.

Med imeni, zastopanimi na razstavi, ki bo na ogled do 26. maja, naj omenimo še intelektualce Alexandra in Wilhelma Humboldta ter Vasilija Šukovskega, slikarje Franza Krügerja, Adolfa Menzela, Eduarda Gartnerja in Grigorija Černecova ter kiparje Christiana Daniela Raucha, Johanna Gottfrieda Schadowa, Carla Friedricha Wichmanna in barona Petra Clodta von Jürgensburga.

Polona Balantič