Trika, vsebovana v tej razstavi, sta vsaj dva. Vlogo slovenskega paviljona mednarodne razstave likovne umetnosti v Benetkah je tudi letos prevzela galerija A+A. Zdaj že tradicionalna enklava slovenske umetnosti v Benetkah pa ima pomanjkljivost; locirana je v zelo zakotni ulici v bližini palače Grassi. Njeno iskanje se utegne sprevreči v pravo pustolovščino. Zato se zdi, da bi bila ustrezna rešitev, ki bi v slovenski paviljon iz osrednjih prizorišč bienala (Giardini, Arsenale Artiglieri in Arsenale Corderie) pripeljala več obiskovalcev, postavitev kažipotov. Vendar to v Benetkah ne gre.

Kot nam je ob odprtju slovenske razstave Beneški, Atmosferičen pojasnil njen avtor Tobias Putrih, "je v Benetkah za vsak znak, ki ga postaviš na javnem prostoru, treba plačati". Preostala je torej le na skromen obseg omejena in na pol ilegalna akcija lepljenja nalepk (trik številka ena), ki usmerjajo h galeriji A+A. Čeprav je bila akcija na pol ilegalna, je to diletantstvo treba pohvaliti. Po ogledu programa večine držav, ki so zastopane na 52. izvedbi likovnega bienala, lahko potrdimo, da slovenska postavitev po izvirnosti in kakovosti izvedbe ne zaostaja za nikomer in je zato poskus usmerjanja tokov obiskovalcev slovenskemu paviljonu povsem legitimen. Tudi če morda ni legalen.

Trikratno večji od prejšnjih projektov
O tem je za MMC spregovoril tudi komisar slovenske razstave Aleksander Bassin: "Takšnega projekta Slovenija še ni izvedla in jaz mislim, da ga tudi ne bo. Od prejšnjih je ta projekt večji v kvantitativnem, kvalitativnem in tudi v finančnem smislu." K proračunu za izvedbo projekta je prispeval tudi Tobias Putrih sam. Ravno zato nas je zanimalo, ali je "investiral" v zgolj enkratni projekt ali pa bo delu Beneški, Atmosferičen sledilo nadaljevanje. "Razmišljal sem, da če naredim nekaj večjega, se potem iz tega projekta zagotovo generira več manjših stvari, ki potem morda lahko služijo tudi prodaji."

Slovenski kino na otoku San Servolo
Če je Putrihova ekipa zagrešila manjše diletantstvo pri "oglaševanju" razstave, pa se je diletantstvu izognila pri snovanju programske zasnove projekta in pri njegovi izvedbi. Beneški, Atmosferičen, delo, ki med drugim tematizira posebno izkušnjo obiska kinematografskih gledališč arhitekta Johna Ebersona v 20. letih prejšnjega stoletja, namreč verno sledi geslu 52. beneškega likovnega bienala Misli s čutili, čuti z razumom. Upoštevanje mota še posebej potrjuje drugi del postavitve - majhna kinodvorana, ki jo je Putrih zgradil na beneškem otoku San Servolo in tako "povečal" slovenski razstavni prostor (trik številka dve).

Vstop v svet harmonije čustev in razuma
Sprehod po dolgi brvi, ki vodi do vhoda v dvorano, in skozi dva ozka tunela, pomeni simboličen vstop v paralelni svet, kjer je doživljanje dogajanja okoli posameznika ravno toliko razumsko kot čustveno, V Putrihovi dvorani razumsko dešifriranje sporočil videoprograma - zasnoval ga je kustos Francesco Manacorda - nadgrajuje čustvena izkušnja v očarljivi dvorani, katere podobo definirajo iluzija neba na stropu, valovite stene v ognjenih barvah in dinamično zasnovano sedišče s stoli različnih dimenzij. Kompleksnosti projekta ne moremo zanikati. Ob predstavitvi slovenskega bienalnega programa konec aprila se je zdela pravzaprav tolikšna, da so bili pomisleki, ali bo izvedba sploh mogoča, upravičeni.

Pomisleki so občasno mučili tudi Putriha. "Res je bilo vmes nekoliko dvomov, a na koncu smo vse realizirali. Nekoliko drugačna je le postavitev v galeriji. Na začetku smo predvidevali nekoliko bolj kompleksno postavitev, vendar se je na koncu izkazalo, da je boljše to razstavo ohraniti bolj enostavno," pravi Tobias Putrih. Glede razstave v galeriji A+A bi sama izrazila manjši pomislek. Predstavitev makete in načrtov za dvorano na otoku San Servolo je morda kar nekoliko preveč asketska. Zares je asketski tudi sam galerijski prostor, vendar pa postavitev ponuja premalo namigov na to, da je predstava na otoku zares čarobna. Tako, kot so čarobne pravljice, v katerih majhni in bistri vedno uženejo pogosto puhoglave velikane.

Polona Balantič