Razstavo je pripravil kustos Miloš Bašin, razdeljena pa je na tri vsebinske sklope. Umetnica se je pri tem naslonila na razdelavo pojma erotizem, kot ga razume filozof Georges Bataille - sveti erotizem, telesni erotizem in erotizem src. Umetnica poleg platna in oljnih ali akrilnih barv pogosto uporablja tudi sodobne materiale in tehnike, ki nosijo pečat industrijskega, hladnega in brezosebnega.

Presojnost sveta in podob
Nosilci iz prosojnih tkanin so v nasprotju z nedostopnostjo kovine in verjetno odzvanjajo Bataillovo misel, da je ljubljeno bitje za ljubimca presojnost sveta. Podobe, odtisnjene, narisane ali tiste, lastne tkanini, med seboj prosevajo v enovito občutenje. Globinsko vodilo, ki se vzpostavi zaradi prosojnih plasti, pa prikliče vtis globine časa, ki združuje spomin, izkušnjo in vse, kar določi človeka. Na minimalno obdelanem nosilcu se ohranja številka plošče, ki se zdi kot simbolična vtetoviranost subjekta v kozmično razsežnost. Subjekta, ki ga nič več ne vznemirja, so med drugim zapisali organizatorji razstave.

Spraševanja o ljubezni
Ob razstavi so v Bežigrajki 2 zapisali, da slikarstvo Katje Sudec s svojimi vsebinami teži k rehabilitaciji idej in vrednot, ki so danes potisnjene v ozadje zavesti, in jih skuša vsaj zase oživiti iz nevtralnosti sveta. Avtorica na čustveno vpleten način odpira vprašanje ljubezni, kot se v svoji ambivalentni obliki manifestira v religiji, spolnosti in družinski sreči. Slikarka ljubezen prenese v erotizem, ki združuje telesno čutno izkustvo, vidno in nevidno, materialno in duhovno in se kot takšen idealno staplja tudi z občutenjem umetnosti - oboje namreč zadene bitje v največji intimnosti.