V njegovih delih se skrivajo nenavadni in erotični motivi, ki so privlačili mnoge. Poleg njegovih del mnoge navdušuje tudi njegovo življenje, ki je bilo polno skrivnosti in ljubezenskih afer. Girodet je pomemben predvsem kot eden najpomembnejših predstavnikov francoske šole. S svojim delom je skupaj z učiteljem Davidom, Jean-August-Dominiquom Ingresom in Theodorom Gericaultom veliko prispeval k razvoju slikarstva. Kljub temu ostaja relativno neznan umetnik, ki ga je s pričujočo razstavo muzej Louvre želel dvigniti med velike.

Razstavljenih več kot sto del
Na prvi mednarodni razstavi njegovih del je predstavljenih sto slik in skic iz muzeja v Louvru, poleg tega pa so si nekatere kose izposodili tudi iz drugih muzejev, predvsem po Franciji in z drugih delov sveta. Girodet je bolj kot kateri koli drugi umetnik tistega časa vplival na razvoj nove estetike v slikarstvu. Razstava razkriva tudi virtuoza izvirnega slikarstva in strokovnjaka za portrete. Med pomembnejšimi razstavljenimi deli so Portret Jean-Baptista Belleyja, Ozijan in njegovi vojaki sprejemajo duhove francoskih konjev in Pokop Atale.

Vrhunec za časa Napoleona
Dela predstavljajo vsa obdobja umetnikovega ustvarjanja, ki je doseglo vrhunec v času Napoleonovega cesarstva. Slikarjevo delo in življenje sta postala nerazdružljiva po njegovi vrnitvi iz Italije leta 1795. Bil je perfekcionist, zato je vsakemu delu več let posvetil vso svojo pozornost. Paleta njegovega umetniškega ustvarjanja je nadvse raznolika, na kar so močno vplivali politični in družbeni dogodki tistega časa. To je tudi rdeča nit postavitve razstave. Nenavadna, poetična in čustvena dela Girodeta, ki je doživel in preživel tako prvo francosko republiko kot tudi Napoleonovo dobo, so postavile nov mejnik v francoskem slikarstvu. Njegova dela so razširila obzorja francoskega slikarstva, v njih pa je Girodet svetu prvič predstavil nematerialni svet in sanje.

Oblikovanje izvirnega sloga
Čeprav je Girodet dolgo veljal le za enega od učencev Jacques-Louisa Davida, poskuša razstava pokazati, da je umetnik kmalu postal samostojen in izviren v svojem delu. V zgodnjih letih ustvarjanja se je še opiral na Davida, a pozneje odkril popolnoma svoj, izviren slog, ki se v njegovih delih vedno znova potrjuje. Manifest njegove osamosvojitve je zadnje delo iz 18. stoletja Spanje Endimiona, v katerem prvič pokaže skrivnostnost, nerazumskost in čustvenost. Na razstavi je vredno izpostaviti tudi zadnje njegovo delo Pygmalion in Galatea, s katerim se je vrnil k neoklasičnemu idealu.