Motiva ptice ter kraško-istrske pokrajine sta stalnici v umetnosti Vladimirja Makuca. Foto: Narodna galerija
Motiva ptice ter kraško-istrske pokrajine sta stalnici v umetnosti Vladimirja Makuca. Foto: Narodna galerija
Vladimir Makuc: Lastna podoba (2000)
V Benetkah ustvarjalnost Vladimirja Makuca predstavlja 60 slik, grafik in kipov. Foto: Narodna galerija
Vladimir Makuc: Vzlet (2001)
Poleg grafike, ki je stalnica njegovega opusa, se je Vladimir Makuc ukvarjal tudi s slikarstvom, risbo, tapiserijo in skulpturo. Foto: Narodna galerija

60 slik, grafik in kipov predstavlja ustvarjalnost avtorja, ki mu je uspelo ustvariti enega najpomembnejših slovenskih likovnih opusov 20. stoletja. Od zgodnjih stvaritev s konca 50. je bilo težišče Makučeve umetnosti na grafiki. To ugotovitev omogoča tudi postavitev v Benetkah, ki je presek Makučevega dela med letoma 1959 in 2005.



Grafika ostane, a tehnika gre naprej
Razvoj je doživljala tudi Makučeva grafika, na katere izraz je vplivalo tudi Makučevo šolanje v pariškem ateljeju Johnnyja Friedlaenderja, ki je veljal za mojstra litografije in jedkanja. Če se je po diplomi na ljubljanski akademiji za likovno umetnost leta 1954 Vladimir Makuc ukvarjal predvsem z lesorezom, se je po vrnitvi iz Pariza Makuc "prelevil" v eksperimentatorja z različnimi grafičnimi tehnikami. Med drugim je raziskoval vlogo barve v grafiki, v osemdesetih pa je v grafiko vnesel sproščeno risarsko potezo in tako ustvaril simbolno simbiozo med dvema poljema svojega dela.

Ptica kraške in istrske pokrajine
Določeno stalnost izkazuje tudi tematika Makučevega opusa. Njegova umetnost je ikonografsko vpeta v Kras in Istro. Narava, starodavna tradicija in podeželjsko življenje tega prostora se vedno znova pojavi v delih Vladimirja Makuca. Tako kot tudi ptica, ki je morda najbolj markanten motiv tega likovnega opusa. Ptica kot simbol, ki ga je mogoče obtežiti z mnogo pomeni, in kot asociacija na svobodo, pojem, na katerega ob pregledu opusa zaradi njegove raznovrstnosti skoraj moramo pomisliti.

Vladimir Makuc je del svojega časa posvetil tudi delu drugih umetnikov. Kot restavrator. Po letu 1956, ko je končal specialko za restavratorstvo, se je namreč Makuc uveljavil tudi kot restavrator. V tej vlogi je "služil" predvsem narodni galeriji, za katero je kopiral srednjeveške freske. Leta 1925 v Solkanu rojeni umetnik se je do danes doma in na tujem predstavil z več kot 70 samostojnimi razstavami, poleg Prešernove nagrade pa kot potrditev odličnosti njegovega dela služijo tudi Jakopičeva nagrada (1987) ter več priznanj z mednarodnih razstav grafike.