Kip baletke z dolgo kito in tutujem iz blaga je le ena od razstavljenih skulptur tega impresionističnega umetnika v zagrebški galeriji Klovićevi dvori. V razstavišču z razstavo Edgar Degas - baletni korak v bronu, ki jo odpirajo danes in bo na ogled do 13. maja, zaznamujejo 30 let delovanja.
Razstavljenih je 74 Degasovih del, ki jih je posodil T. Abraham center za vizualno umetnost. Motivika je podobna tisti, s katero se je Edgar Degas ukvarjal v svojem bolj znanem slikarskem opusu - razstavljeni so kipi balerin, kopalk in konjev, pa tudi nekaj portretov in torzov.
Z izjemo omenjene 14-letne baletne plesalke nobeden od kipov ni bil razstavljen za časa umetnikovega življenja. Bronaste odlitke Degasovih skulptur so namreč izdelali šele po umetnikovi smrti, voščeni modeli pa so danes v hrambi številnih muzejev, zlasti ameriških, šest pa jih ima v svoji zbirki tudi pariški muzej Orsay, kjer je na tudi ogled eden od odlitkov slavne balerine.
Degasu je kot model za Mlado plesalko služila Marie van Goethem, ki jo je najprej upodobil v vosku, neobičajnem materialu za tisti čas, kip pa nato oblekel v bombažno baletno obleko. Večina kritikov drugačnega pristopa v kiparjenju v 80. letih 19. stoletja še ni razumela, na njem niso prepoznali ničesar lepega, zdel se jim je grd, dekličin obraz pa je po njihovem mnenju namesto elegance in ljubkosti izražal grotesknost in primitivnost.
Za kustosinjo Klovićevih dvorov Marine Viculin sta navdihujoča prav svoboda in pogum, s katerima je Degas oblikoval skulpture, te lastnosti pa naj bi pojasnjevale tudi dejstvo, da jih v času življenja ni razstavljal. Kot pravi, gre za izjemno lepo razstavo.
Telo v gibanju in svetloba v prostoru
V bretonski plemiški družini rojeni Edgar Edgas (1834-1917) se je za slikarstvo odločil po tem, ko je poskusil študirati pravo. Leta 1855 se je vpisal na slikarstvo Ecole nationale superieure des beaux-arts, do konca desetletja pa je sledilo več - za vsakega pravega umetnika obveznih - obiskov v dolgoletno zibelko umetniškega ustvarjanja, Italijo. Sprva je slikal zgodovinske motive in portrete, slogu impresionistov pa se je približal nekje v 70. letih, ko se je leta 1874 povsem posvetil slikanju figur.
Telo v gibanju je tisto, ki je pritegnilo njegovo pozornost. Vendar čeprav je prijateljeval s sodobniki impresionisti, je hkrati celo življenje ostajal od njih odmaknjen, izogibal se je tudi stikov z večino ljudi. Umetnik se je ves čas najbolj upiral označbi impresionizma, za razliko od svojih sodobnikov se namreč ni ukvarjal s svetlobo na odprtem, ampak s svetlobo v interjerju - bodisi naravno bodisi umetno svetlobo.