Figurice iz Malija, budistični kip iz Tajske in pohištvo ter tkanine iz Severne Afrike so seveda le del razstave, ki jo v kraljevi galeriji namenjajo ustvarjanju enega ključnih koloristov 20. stoletja. Pravzaprav so predmeti le dopolnitev predstavljenim slikarskim in risarskim delom, da bi razumeli, od kod je prihajal navdih za Matissovo drzno predrugačenje likovne forme na začetku 20. stoletja.

Podobno kot njegov prijatelj in obenem tekmec Pablo Picasso je tudi Matisse bolj ekspresivne oblike pri upodabljanju človeške figure poiskal ravno ob spodbudi afriških kipcev (forme Matissovih figur so sicer mehkejše od Picassovih mnogo bolj maskastih in na trenutke celo deformiranih obrazov).

Občudoval je vzorce in barve islamske umetnosti in svoj studio v Nici okrasil z zasloni iz islamskega sveta, s tem pa ustvaril primerne kulise za svoje odaliske. Ko je njegov opus dosegel bolj razigran vrhunec v kolažih, sta ga pri razvijanju njegovega lastnega znakovnega jezika navdihovali natančnost kitajske kaligrafije in afriške tkanine. Tudi v evropski umetnosti ga je najbolj nagovarjalo tisto poglavje, ki je bilo vsaj od renesanse naprej spregledano - ploskovitost srednjeveškega knjižnega slikarstva, ki je, podobno kakor Matisse, svojo glavno izpovednost položilo v barvo; zlasti v tiste kričeče tone, ki jih najdemo v španskih rokopisih (ti imajo seveda spet marsikaj skupnega z islamsko estetiko).

Londonska razstava združuje 65 slik, plastik, risb in kolažev francoskega umetnika Henrija Matissa (1869-1954) ter 35 predmetov iz njegovega studia. Ob te so postavljeni razni predmeti, ki jih je zbral na več koncih sveta, da bi pokazali, kako so vplivali na slikarjevo delo. Čeprav ti predmeti večinoma nimajo velike materialne vrednosti, so izjemno dragoceni. So izhodiščne točke, h katerim se je umetnik vedno znova vračal. V njegovih delih so se skozi več desetletij pojavljali v različnih, vedno novih oblikah.

Na začetku je bilo tihožitje
Henri Matisse se je rodil leta 1869 v kraju Le Cateau Cambresis. Sprva je študiral pravo in po študiju tudi deloval v pravni pisarni, vendar v poklicu, ki mu je sam pravil jalovo početje, ni našel pravega zadovoljstva. Da je njegov pravi klic slikarstvo, se je zavedel leta 1890 med boleznijo, ko je stricu dekoriral hišo in izdelal prvo platno Tihožitje s knjigami. Odpovedal se je pravu, odšel v Pariz in se vpisal na akademijo Julian, ki jo je vodil Adolph William Bouguereau. Ker s tamkajšnjim programom ni bil zadovoljen, se je izpisal, od leta 1892 pa nato študiral pri Gustavu Moreauju. Leta 1898 je bil v Londonu, nato krajši čas na Korziki. Pozneje je delal v Parizu, od leta 1914 pa največ v južni Franciji, v okolici Nice.

Na prizorišče stopijo divje zveri
Matissova prva dela so nastajala predvsem pod vplivom postimpresionistov, po letu 1905 pa je postal eden glavnih predstavnikov fovizma. Ime skupine je, kot se je to zgodilo že tolikokrat v zgodovini umetnosti, nastalo iz posmehovanja. Zaradi primitivnega in divjega sloga, uporabe močnih, pisanih in intenzivnih barv ter naglih potez so jih označili za divje zveri, francosko betes fauves.

V Matissovem opusu prevladujejo interjerji, tihožitja, akti in pejsaži. V zadnjem obdobju je uporabljal tehniko kolaža. Ustvarjal je tudi scenografije za baletne predstave in knjižne ilustracije. Med najpomembnejšimi deli so Joie de vivre (1906), Gospa s klobukom (1905), Klavirska ura (1916), Odaliska z magnolijami (1924), Dama v modrem (1937) in Rdeči interier (1948). Matissova dela bodo na ogled do 12. novembra.