Španska država Velasquezovo nagrado za vizualno umetnost podeljuje od leta 2002, priznanje pa kljub svoji mladosti velja za eno najuglednejših nagrad s področja likovnosti sploh. Tudi zato je leta 1948 v Rio de Janeiru rojeni umetnik nagrado označil za veliko čast. Meireles, ki ustvarja v fotografiji, instalacijski umetnosti in slikarstvu, velja za enega najboljših sodobnih konceptualnih umetnikov. Kot del nagrade mu bodo v muzeju kraljice Sofije v Madridu organizirali razstavo. Njegovo delo si boste lahko kmalu ogledali tudi v Londonu. V tamkajšnjem muzeju sodobne umetnosti Tate razstavo Meirelosovih del odpirajo oktobra.
Navezava na neokonkretizem
Prav na začetku svoje kariere, ko je leta 1967 predstavil svojo prvo razstavo, se je Meireles povezal z generacijo umetnikov, ki so se poimenovali neokonkretisti. Šlo je za umetnike (Lygia Clark, Helio Oiticica, Lygia Pape), ki so stremeli po participatorni umetnosti, zaradi česar so se 'požvižgali' na razstavljanje v po njihovem mnenju sterilnih muzejih in galerijah. Ustvarili so svojo obliko konceptuonalne umetnosti, ki se je v vsebini odzivala na konkretne družbene in politične razmere v Braziliji. V tem svojem delu so - posebno je to veljalo za Meirelesa - pogosto ustvarjali dela, ki so mejila na arhitekturo, saj so problematizirali prostor, njegovo uporabo in percepcijo.
Nekatere Meirelesove akcije so bile vsaj na videz bolj subtilne. Tako se je na primer odzval na politično represijo, ki je zaznamovala Brazilijo po vojaškem udaru sredi šestdesetih. Meireles je s subverzivnimi sporočili interveniral tako v monetarni sistem kot tudi v sistem razpošiljanja in prodajanja kokakole. Pozneje se je namesto z ozko zamejenimi političnimi tematikami Meireles ukvarjal s širšimi filozofskimi vprašanji, zanimati pa ga je začela tudi umetnost, katere percepcija vključuje vsa čutila. Tako so začele nastajati kompleksnejše instalacije, po katerih je Cildo Meireles v svetu najbolj znan.