Slikarkino življenjsko pot, ključne značilnosti njenega umetniškega izraza, prelomne trenutke in spomine sta osvetlila umetnostni zgodovinar Milček Komelj in pesnik Boris A. Novak.

V prostranstvu duhovnih sfer
"Metka Krašovec je bila izjemna ustvarjalka, ki ni bila povsem od tega sveta. Začudena je bila nad vidnimi lepotami, a je živela v prostranstvu duhovnih sfer. Ker je njen oče Stane Krašovec deloval v tujini, se je še kot otrok z družino nenehno selila, zato se ni nikjer, kot je poudarjala, počutila zares doma," je začel Komelj.

Pripovedoval je, da je bila vse življenje popotnica - ne le med Slovenijo in ZDA, marveč tudi skozi raznolike čase in kulture. Nenehno se je nad čim navduševala, se predajala presenečenjem in bila odprta tudi za vse nevidno. Pojave v svetu je dojemala kot znamenja s skritimi pomeni, ki so jo uročila s svojim barvnim izžarevanjem.

Intenzivne barve in Sredozemlje
V Ljubljani jo je, kot je poudaril Komelj, očaral že pogled na praznično osvetljeno fasado frančiškanske cerkve "in iz tega doživetja so nastale njene danes že znamenite podobe tišine, skrivnostno zveneče v magiji rdeče barve". Vselej so jo pritegovale intenzivne barve in Sredozemlje.

Njeno slikarstvo je bila sprva usmerjeno v arhitekturo in predmetnost, največji, če že ne usodni prelom pa je umetnica po Komeljevih navedbah doživela v 80. letih 20. stoletja, ko se je usmerila v ekspresijo.

Živa v vsakem od svojih naslikanih obličij
Živa ostaja v vsakem od svojih naslikanih obličij, je poudaril. Od znamenitih rdečih slik Frančiškanske cerkve, obešenih plaščev, ki priklicujejo njihove lastnike, postelj, bolnišnične sobe do znamenitega cikla glav, poimenovanega Prisotnosti, serije pokrajin, nekakšnih rajskih vrtov in angelskih figur.

Ko je prihajala na akademijske seje razreda za umetnosti, ni nikoli omenjala težav z zdravjem. Nenadoma in brez slovesa se je "preselila v svojo posvečeno krajino in med svoje angele, od koder se bo poslej z nami pogovarjala in smejala le še prek svojih očarljivih slik, kot bujno črnolas, a izjemno svetal in luciden ter tudi v morebitni prikriti žalosti ljubeznivo veder, brezčasen in metafizično lep angelski obraz".

Eden najlepših smehov
Rada se je smejala, njen smeh je bil eden najlepših, je pesniško nadaljeval Boris A. Novak. Metka Krašovec je za njegov ep v treh knjigah Vrata nepovrata prispevala vse tri naslovne slike. V teh dneh se je večkrat ustavil pred vrati na Dalmatinovi v Ljubljani, kjer je živel njen oče Stane, sam mu pravi stric Stane, ter pozneje umetnica z možem Tomažem Šalamunom.

Kot je zapisal v eni izmed pesmi, nastali v zadnjih dneh, je: "romal na Dalmatinovo / kjer so bili doma meni tako ljudje širokih pozdravov in smeha,/ kjer so bili doma domišljija in duh in duhovitost in kritika vseh krink / in knjige in slike, in slike in knjige, in sliknjige, sliknjige, sliknjige ... / Potreboval sem vso fizično moč, da sem se prebil skozi močno / magnetno polje - in sem začutil: Metka je še zmeraj tam ... /

Akademska slikarka, izredna članica SAZU-ja od leta 2015 in dolgoletna profesorica na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, je umrla 24. aprila v 77. letu starosti. Žalna seja na Akademiji za likovno umetnost bo v ponedeljek, 14. maja.