Razstava, naslovljena Mirsad Begić: Slike, ki jo v Galeriji Murska Sobota odpirajo drevi ob 18. uri, bo na ogled do 14. marca.

Mirsad Begić se ponaša z ogromnim opusom plastik malih dimenzij, javnih spomenikov in risb. In prav risbe so najobsežnejši del umetnikovega opusa, ki pa je širšemu občinstvu najmanj znan. Pri Begićevih risbah, ki ohranjajo prvinsko neposrednost, gre za krokije, skice, pripravljalne in samostojne risbe ter kolaže zelo različnih dimenzij.

Ko sovpadeta tostransko in onstransko
"Risba predstavlja izraz njegovih vsakodnevnih zaznamkov in artikulacij, ki jih umetnik intuitivno zasluti v specifičnih koordinatah, v katerih za en sam mimobežen in težko ulovljiv trenutek sovpadeta sedanjost in preteklost, tostransko in onostransko," je v razstavnem besedilu zapisal Robert Inhof.

Begić svoje risbe ustvarja na različnih nosilcih – najpogosteje na tiste, ki jih ima ravno pri roki, kot so časopisni papir, robčki ali pisemske ovojnice. Risbe, ki so se mu vse od študijskih let množile v ateljeju, je konec leta 2023 in na začetku leta 2024 spremenil v tisto, čemur pravi slike.

"S tem ko so risbe postale slike, bi jih v bistvu morali označevati dve letnici nastanka, prva je letnica nastanka risbe, druga pa letnica umetnikove preobrazbe risbe v sliko. Begić je risbe kaširal na skrbno izbrana platna, jih z ročnimi intervencijami poenotil ter jih tako zlil z novim nosilcem." Risbe, ki so po naravi krhke, je torej na neki način "ovil" v platno ter jih simbolično balzamiral in mumificiral.

Dela, ki niso nastala za to, da bi bila razstavljena
V opusu Mirsada Begića "ne najdemo ničesar, kar bi ustrezalo ali se poskušalo priličiti takšnim ali drugačnim modnim zahtevam. Ravno risanje je zanj tisto bajanje, ki je privedlo do izjemnega števila risb, ki so bile ustvarjene predvsem za umetnika samega in ne za to, da bi kdaj v prihodnosti bile predstavljene javnosti, do česar je zdaj po igri usode nepričakovano prišlo," je še zapisal kustos. Kot je še dodal, je moral umetnik "risbe pri tem na neki način predrugačiti, jih na neki način poenotiti in se posloviti od tiste intimnosti, v kateri so bile narejene. To je storil s kaširanjem in ročnimi intervencijami, s katerimi je intimne risbe, lastna majhna zrcala, spremenil v slike, ki bodo zdaj na ogled javnosti."

Mirsad Begić (1953, Glamoč v BiH-u) spada med najizrazitejše in najbolj lirične predstavnike mladega slovenskega kiparstva, t. i. kiparstva čutnega inkarnata, ki se je razvilo v 80. letih preteklega stoletja. V Slovenijo se je preselil po srednji umetniški šoli v Sarajevu, ko je vpisal študij kiparstva na takratni ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, kjer je diplomiral leta 1979 pri Dragu Tršarju. Leta 1986 je pri njem končal še specialistični študij, izpopolnjeval se je tudi na prestižni londonski šoli St. Martin’s School of Art.

Ustvaril je številne javne plastike in ambientalne postavitve. Ustvarja v glini, mavcu, keramiki, bronu in različnih netipičnih materialih, od voska do vrvi. Ustvaril je tudi posamezne scenografije. Razstavlja po Sloveniji in zunaj nje, zlasti v Nemčiji. Njegova dela so med drugim v zbirkah Moderne galerije, Galerije Murska Sobota, Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, Miklove hiše Ribnica, v Tuzli, Pančevu, Somborju, Kikindi, Sarajevu, v japonskem Kobeju ter v številnih zasebnih zbirkah. Živi in ustvarja v Ljubljani.