V Londonu že dolgo časa niso s toliko pozornosti zasipavali kake slike, za katero je brez dvoma dokazano, da je ponaredek. V galeriji Dulwich bodo namreč 10. oktobra prvič po letu 1902 razstavili svojo lastno Mono Lizo, eno najzgodnejših kopij slovite da Vincijeve umetnine, ki pa jo imajo Britanci skoraj bolj v čislih kot izvirnik.

Še Francozi so se strinjali, da je v Louvru kopija
Kopija Mone Lize je tako dobro ohranjena, da je njen nekdanji lastnik, portretist in zbiratelj Joshua Reynolds, dolgo mislil, da ima v lasti izvirnik. Ko je nekje na izteku 18. stoletja poizvedoval pri francoskih umetnostnih kritikih, so se ti z njim strinjali, da slika, ki visi v Louvru, "najverjetneje ni izvirnik" in da je njegova različica verjetnejši kandidat za ta naziv. Reynolds je sliko okoli leta 1790 dobil v dar od nadvojvode Leedsa, verjetno kot plačilo za izdelavo njegovega portreta.

Čas Leonardovi naprednosti ni bil naklonjen
Danes velja, da je britansko Mono Lizo naslikal anonimni francoski umetnik približno stoletje po nastanku izvirnika, ki ga uvrščajo nekam med letoma 1503 in 1516. "Izvirna Mona Liza," opozarja Ian Dejardin, direktor galerije Dulwich, "je z leti izgubila veliko svoje prvotne barve in je zbledela v nekakšne rjavkaste odtenke, po katerih jo poznamo danes." Spremembe slike so tista (za današnji čas) negativna stran slovite da Vincijeve tehnike slikanja v neskončno tankih plasteh, zaradi katere mu je kaka slika vzela tudi več let, preden jo je dokončal. V eni sami plasti je bilo tako malo barvnega pigmenta, da bi manj izurjena roka z isto tehniko dosegla le akvarelen zmazek. Nadalje je slika prevlečena s tanko plastjo laka, ki je s časom spremenil barvo.

Tradicionalna tehnika se lepše stara
Reynoldsova Mona Liza je bila narejena precej manj revolucionarno, kar pa se je izkazalo za njen glavni adut: zdaj je naš glavni dokaz, kakšna je bila Leonardova Mona Liza kakih sto let po svojem nastanku. Ozadje je na primer precej barvitejše kot pri izvirniku in sklepamo lahko, da je tudi izvirna Mona Liza sedela na ozadju živo modrega neba, ki pa je s časom porjavelo. Neznankina oblačila, ki so na izvirniku rjava, so na kopiji zelenkasta, kar se ujema z najstarejšimi opisi slike kot dekleta v temno zeleni obleki z rumenimi rokavi.

Na prostem ali v sobi?
V ozadju se skriva še več podrobnosti: britanska Mona Liza sedi v sobi (kot je bilo za renesančne portrete v navadi), v ozadju pa sta jasno vidna dva cela stebra, ki sta na Leonardovi sliki samo nakazana na samih robovih. Iz tega strokovnjaki sklepajo, da je bila izvirna slika nekoč večja, a so jo iz neznanih vzrokov nato obrezali - morda zato, da bi jo spravili v okvir. S to teorijo se veliko strokovnjakov ne strinja. Trdijo, da so Leonardovi posnemovalci inventivnost izvirnika, ki je dekle prikazoval na prostem, raje tlačili nazaj v kalupe renesančnega portretiranja.

Ker poznamo kar nekaj zgodnjih kopij Mone Lize, je mogoče sklepati, da je bila slika slavna že ob svojem nastanku.