Na stenah in v vitrinah muzeja, ki so ga odprli pretekli mesec, mumimi, ki spominjajo na pomanjšane nilske konje z belimi krznenimi kožuščki ter velikim gobčkom in repom, živijo svoja vsakdanja življenja: vrtnarijo in kuhajo, se sprehajajo ali muzicirajo ali pa se prebujajo iz zimskega spanja, da bi pozdravili spomladansko sonce, je poročal The Guardian.

Ob risbah in akvarelih Tove Jansson so v muzeju razstavljeni tudi tridimenzionalni modeli, ki jih je ustvarila življenjska sopotnica Janssonove in finska grafičarka Tuulikki Pietilä, nekatere ob pomoči njunega prijatelja, zdravnika Penttija Eistole. Muzej že obiskujejo oboževalci muminov iz vsega sveta. Na samem odprtju so jih našteli tri tisoč, med njimi večjo skupino obiskovalcev iz Japonske.

Pisateljica in ilustratorka Tove Jansson (1914–2001) se je rodila v Helsinkih kot pripadnica švedske manjšine. Prvi mumin se je pojavil v reviji Garm leta 1943, prva knjiga o muminih pa je izšla leta 1945. Pri risanju muminov se ji je kmalu pridružil brat Lars Jansson, s katerim sta izdala deset zvezkov stripov. Glavnino življenja je s Tuulikki Pietilä preživela v poletni hiški na arhipelagu Pellinge, kjer so nastale vse knjige o muminih.

Neobičajna izbira lokacije
Izbira mesta Tampere na jugu Finske za muzej muminov se zdi nekoliko neobičajna. Mesto je namreč kar 170 kilometrov oddaljeno od njunega doma v Helsinkih ter še več od arhipelaga Pellinki.

Mesto sta umetnici obiskali, ko je Lars v njem delal kot arhitekt, in pred smrtjo je Tove Jansson mestu podarila svoj celotni arhiv muminov. Ta obsega več kot 2000 risb in akvarelov ter vrsto modelov. Med modeli je v muzeju na ogled tudi tri metre visoka petnadstropna hiša, ki sta jo umetnici v 70. letih zgradili s pomočjo Eistole, z njeno izjemno dodelano notranjščino pa se obiskovalci lahko seznanijo prek videa.

Po navedbah muzeja so zakladi iz arhiva Tove Jansson in Tuulikke Pietilä v mesto prišli, potem ko so jih odklonili v osrednji umetnostni galeriji v Helsinkih, kar je bila ponižujoča izkušnja za Janssonovo, ki si je vse življenje želela, da bi jo ljudje videli kot resno umetnico.