Ob omembi poparta se nam običajno v spomin prikradejo Andy Warhol, pločevinke juhe Campbell, Lichtensteinovi stripi in serije pisano obarvanih obrazov ameriških zvezdnikov. V vsakem primeru štejemo popart med tiste smeri, s katerimi se kot z lastnim izumom lahko hvali ameriški umetniški krogi.

V züriški Kunsthaus dokazujejo, da ni čisto tako. Ne le, da je so izraz skovali v Londonu sredi 50. let, ampak so samo gibanje napovedovali že dadaisti in nadrealisti.
Konec 50. let (v času, ko se je že začela razvijati tudi ameriška različica smeri) so tako umetniki po različnih središčih Evrope že intenzivno obravnavali svet oglaševanja, televizije in popkulture.

Prepletenost z drugimi smermi
Bistvena razlika med ameriško in evropsko različico poparta je v večji umirjenosti, subtilnosti in premišljenosti del stare celine. Evropski predstavniki poparta pa so s se prepletanjem socialnokritične in politične tematike povezovali tudi v druga umetniška gibanja. Na ogled je več kot 80 del umetnikov, ki so oziroma še ustvarjajo na območju od Londona, prek Pariza do Düsseldorfa in Milana.
M. K.