Ponarejene in avtentične škatle Brillo so popolnoma enake. Preiskovanje njihove avtentičnosti nadalje zaplete še to, da je Warhol sam dovolil izdelavo nekaj ponaredkov svoje umetnine. Foto: EPA
Ponarejene in avtentične škatle Brillo so popolnoma enake. Preiskovanje njihove avtentičnosti nadalje zaplete še to, da je Warhol sam dovolil izdelavo nekaj ponaredkov svoje umetnine. Foto: EPA
Andy Warhol: Debbie Harry
Škatle Brillo je Andy Warhol izdelal v obdobju, ko so ga začeli privlačiti pojavi ameriške potrošniške in popkulture. Foto: EPA
Andy Warhol
Andyju Warholu pogosto očitajo, da številnim njegovim delom manjka umetniške vrednosti. Dokaz naj bi bilo tudi to, da je dober ponaredek sposoben izdelati tudi nekdo, ki nima kaj dosti umetniške žilice. Foto: EPA

Prvi direktor Stockholmskega muzeja Pontus Hultén naj bi namreč leta 1990 naročil izdelavo okoli 100 ponaredkov znamenitih Warholovih škatel Brillo. Nekaj se jih je znašlo v njegovem muzeju, druge pa naj bi Hultén prodal; za nekatere primerke naj bi iztržil celo do 100.000 ameriških dolarjev. V muzeju bodo zadevo natančno preiskali. Proti Hultenu ukrepati ne morejo, saj je umrl lani. Prav tako pa tudi v primeru potrditve, da so škatle ponaredki, teh ne bodo odstranili iz muzeja. Tudi če so ponaredki, so še vedno zanimiv dokument razvoja sodobne umetnosti. Bodo pa v muzeju po poročanju časopisa Die Welt seveda primerno označili, da so eksponati ponarejeni.

Ponaredki, ki jih je 'požegnal' Warhol sam
V zvezi z avtentičnostjo škatel Brillo so že dolgo težave. Warhol je škatle, ki so 'umetniška replika' embalaže proizvajalca mila Brillo, na začetku šestdesetih izdelal iz lahke lepenke. Škatle pogosto označujejo za Warholovo najpomembnejšo 'skulpturo' in povpraševanje muzejev in galerij po tem izdelku je bilo kmalu po njegovi predstavitvi izredno. To je bil eden od glavnih razlogov za to, da je Warhol odobril izdelavo nekaj lesenih ponaredkov.

Tako naj bi bilo tudi v primeru stockholmske postavitve, ki so jo leta 1968 zasnovali ravno pod vodstvom Pontusa Hultena. Tako je vsaj v svoji knjigi The Pontus Hultén Collection leta 2004 zapisal danes obsojani direktor. In ti 'dovoljeni' ponaredki naj bi se pozneje znašli v stalni zbirki Stockholmskega muzeja. Glavna naloga preiskovalcev je torej odkriti, ali je Hultén sploh kdaj imel dovoljenje za izdelavo in predstavitev ponarejenih škatel Brillo, koliko primerkov je smel izdelati in kaj naj bi se z njimi zgodilo po koncu velike razstave del Andyja Warhola leta 1968.

Ponovljiva umetnost instantne ameriške kulture
'Kolekcija' škatel za milo je bila eden od projektov, ki se jih je Andy Warhol lotil v šestdesetih, ko ga je navduševalo proučevanje pojavov ameriške pop- in potrošniške kulture. Warhol je svojo fascinacijo z 'instantno' civilizacijo izrazil tudi s tem, da so bila njegova umetniška dela zlahka ponovljiva; to so bili generični proizvodi, katerih reprodukcija je zahtevala le malo umetniškega in nekaj obrtniškega znanja. Poleg škatel Brillo so iz tega obdobja znane še pločevinke juhe Campbell's in Coca-Cole ter svojeglavo obdelane fotografije zvezdniških obrazov.