Slikarkina novejša dela se od njenih prejšnjih del razlikujejo po odnosu, s katerim se je lotila zdaj veliko manj abstraktnih pokrajin, in načinu, kako obravnava odnose med človeško figuro in okoljem, ki jo obdaja. Za dela Apolonije Simon pa kljub temu ostajajo značilne pokrajine, redko posejane z rastlinjem. Dosti se ni spremenila niti tonska lestvica, ki jo slikarka najraje uporablja. Še vedno prevladujejo topli toni, ki jih včasih nanaša s širokimi zamahi čopiča, drugič pa intimne pripovedi ustvarja kar s prsti.

Tako ustvari neke vrste tiho harmonijo, ki se odraža v barvah, sklada pa se tudi z motivi slik. Na njih so pogosto naslikane rahlo nostalgične podobe opustelega sveta, človeške figure pa slikarka zaznamuje z neke vrste nebogljenostjo v prostoru. Likovni kritik Iztok Premrov je ob tem zapisal, da gledalci lahko dobijo občutek, da slikarka ne želi vsega do kraja natančno opredeliti in razčleniti, da bi tako gledalcu pustila več prostora za razlago.