Do 13. oktobra bodo tako na veliki reki na ogled štirje do 30 metrov visoki slapovi, ureditev katerih je menda stala kar 15 milijonov ameriških dolarjev. Danski umetnik Olafur Eliasson, med drugim znan po svojih svetlobnih instalacijah in ustvarjanju umetnega vremena, pa si vendar ni zagotovil slovesa avtorja najdražjega umetniškega projekta v New Yorku vseh časov. S 7.500 svojimi škrlatnimi vrati, ki so leta 2005 krasila newyorški Centralni park in katerih postavitev je stala kar 20 milijonov dolarjev, ostajata vodilna Christo in njegova soproga Jeanne-Claude.
Dve leti pridobivanja dovoljenj
New York City Waterfalls (Slapovi New York Cityja) je sicer povsem prvi projekt, ki ga je Eliasson naredil posebej za New York. Sprva ni kazalo dobro. Neprofitna in nevladna organizacija Public Art Fund, ki stoji za podvigom, je Eliassonov predlog najprej zavrnila. Vse skupaj se je zdelo tako megalomansko - posebej z ozirom na finančno konstrukcijo projekta -, da so bili Newyorčani prepričani, da bi bilo slapove možno izdelati le, če bi nekaj novcev prispevala tudi država. Na koncu so se vendar odločili za sodelovanje in se 'dolgo pošteno potili': "To sta bili dve leti pridobivanja dovoljenj in raziskav o tem, kako okolju prijazen bo projekt," je za New York Times povedala Susan K. Freedman iz omenjene organizacije.
Župan podpre vsak privlačen projekt
Vse skupaj pa je bilo nekoliko lažje, ker je Eliassonovo na prvi pogled noro domislico 'požegnal' tudi newyorški župan Michael R. Bloomberg. Njegova namestnica Patricia E. Harris je ob tem pripomnila, da je župan 'vedno zraven', kadar se pripravlja projekt, ki bi utegnil služiti promociji njegovega mesta in ki bi obenem bil vir zaslužka. Tako kot so bila Christova škrlatna vrata. Ta so menda mestu prinesla kar 254 milijonov ameriških dolarjev. Morda bo tokrat podobno. Trenutno namreč New York dobesedno živi skupaj s slapovi. Nekateri hoteli tako na primer ponujajo celo posebne pakete za tiste, ki si mesto želijo obiskati zgolj zaradi slapov.
Slika, ki dobi fizično dimenzijo
Tako kot pri drugih njegovih projektih je šlo Eliassonu tudi tokrat za ustvarjanje posebne 'mikroatmosfere' v mestu - vzdušja, ki bi se obenem zlilo z ritmom mesta in ki bi tega tudi obogatilo ter ga naredilo ljudem prijaznejšega. Tako Eliasson poudarja, da se zvok slapov povsem spoji z običajnim zvokom mesta, konstrukcija, po kateri teče slap pa se po njegovem tudi harmonično vklaplja v obstoječo arhitekturno situacijo. najbolje pa namen projekta pojasnijo Eliassonove besede: "Opazovalci bodo videli nekaj, kar sicer že poznajo s slike, vendar bodo zdaj ta prizor izkusili kot nekaj fizičnega."
Polona Balantič