Načeloma velja, da imajo (upodobljeni) angeli krila. Vendar pa najbolj zgodnje doslej znane krščanske upodobitve, v katakombah Priscilla, teh nadnaravnih duhovnih bitij ne slikajo s krili. To je na splošno značilno za to obdobje (omenjene upodobitve so datirane v sredino 3. stoletja), čeprav najstarejši krilati angel - upodobljen je na t. i. Sarkofagu princa, ki so ga našli v Sarigüzelu blizu Istanbula - sodi v prav ta čas (čas kralja Teodozija, 379-395).

Krila so na nadnaravna bitja umetniki 'pripeli' šele pozneje, predvsem kot jasno kazalo in izraz njihove sublimnosti - kar pravzaprav ne pomeni, da tovrstna bitja prepoznamo po njihovih telesnih atributih, saj angeli v bistvu niti niso telesna in spolna bitja, ampak njihovo vzvišenost in vez z nebesi/nebom razberemo v okončinah, ki živali dvigujejo v višave. Peruti so le prispodoba za zmožnost angelovega dvigovanja in, pogosto najpomembnejše, zmožnost vstopa v človeka in spoja z njim. Prav zato so božji glasniki v krščanski umetnosti navadno upodobljeni s krili.

Angel od srednjega veka do 18. stoletja
Kako se je razvijala ikonografija, povezana z angeli, si je na razstavi Angeli - nevidni obrazi (Angeli, Volti dell'Invisibile) do 3. oktobra mogoče ogledati v vasici Illego v bližini Vidma. Štirje tematski sklopi (razvoj ikonografije, upodabljanje angelskih hierarhičnih redov, vloga angelov kot prenašalcev sporočil in bojevnikov ter kult nadangelov) predstavijo več kot 70 del velikanov zahodne umetnosti - Sandra Botticellija, Petra Paula Rubensa, Paola Veroneseja, Giambattiste Tiepole in drugih.

Gre za slike, kipe, oltarne upodobitve in kovinske izdelke od srednjega veka do 18. stoletja. Gianfranco Ravasi, tajnik za kulturo v Vatikanu, je poudaril, da je poseben poudarek razstave na dvojni vlogi angelov v katoliških upodobitvah; kot že rečeno, nastopajo predvsem kot veznik med vsakdanjim svetom materialnih stvari z drugo stranjo oziroma nebeškim svetom.

Brez njih v krščanstvu ne gre
Ne glede na splošno orientiranost omenjene razstave angeli niso bitja, ki bi jih poznali zgolj krščanska vera in ikonografija. V krščanstvu imajo sicer pomembno mesto kot posredniki Božje moči, znani pa so tudi vojaški angeli, katerih naloga je bojevanje (eden izmed njih je mahoma pokončal celotno asirsko vojsko), in angeli maščevanja, prisostvujejo pa tudi pri vseh pomembnejših dogodkih. V Stari zavezi so Abrahamu napovedali rojstvo Izaka in uničenje Sodome, Manóahu rojstvo Samsona, nadangel Gabrijel je Mariji v sanjah oznanil njeno brezmadežno spočetje, ob Jezusovem vstajenju pa je bil angel tisti, ki je z besedami: "Ne čudite se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Bil je obujen (Mr, 16, 6)", Mariji na grobu pojasnil, kaj se je zgodilo.

Podobne zadolžitve
Hebrejska Biblija angele predstavlja kot nenavadno lepe ljudi, za katere se ne ve, kaj pravzaprav so, imajo pa nadnaravne sposobnosti, kot so letenje, nevidnost, izginevanje v svetem ognju (kar jih jasno povezuje z Bogom, ki se je pokazal tudi v plamenih gorečega grma); predvsem pa je pomembno, da lahko prevzemajo človeško podobo. Judovska vera pozna več vrst angelov (kerube, aerafe ...), predvsem pa jih je zelo veliko, njihova osnova vloga pa je slavljenje Boga in služiti mu. Prav tako poznajo angelska bitja v islamu; Gabrijel (arabsko Džibril, Džebrajil) je bil namreč po tem prepričanju tisti, ki je Mohamedu narekoval Koran, med ljudmi pa so predvsem zato, da človeka usmerjajo k Bogu.