Slika Ženska v modrem pred kaminom iz leta 1937 je bila sicer že zadnjega pol stoletja v lasti norveške galerije, ki jo je - preden se je izkazalo, da gre za ukradeno umetnino - posojala tudi nekaj zelo odmevnim razstavam, na primer v galerijo Tate.

Portret neznane ženske je v resnici ena od 160 umetnin, ki so bile 5. septembra 1941 ukradene iz sefa v Libournu (v bližini Bordeauxa v Franciji). Paul Rosenberg - trgovec z umetninami, ki je bil tesen prijatelj tako Picassu kot Matissu - je leto prej v sef spravil del svoje ogromne zbirke, nato pa sebi rešil kožo s potovanjem v Ameriko.

Nacisti so po sefih brskali za dragocenostmi "brez lastnikov"
Na umetnine je nato leta 1941 naletela posebna enota nemškega zunanjega ministrstva, zadolžena za iskanje in prisvajanje dragocenosti "brez lastnikov", torej takih, ki so prej pripadale Judom. Samo iz Francije so pretovorili več kot 20 tisoč predmetov. Matissa so podarili Göringu, ki je bil v tistem obdobju na vrhuncu svojih moči, prvi naslednik Hitlerja - in strasten zbiralec zaplenjenih umetnin. V svoji osebni zbirki je imel okoli 1.500 kosov, po vojni pa so ji strokovnjaki pripisali vrednost v milijonih dolarjev.

Slika je nato nekaj časa potovala med preprodajalci, dokler je ni konec štiridesetih kupil norveški ladjedelec Niels Onstad, ki je nato ustanovil galerijo in sliko pospravil vanjo.

Po vojni se je Paul Rosenberg vrnil na staro celino in se spustil v lov za izgubljenimi dragulji iz svoje zbirke. Do svoje smrti - leta 1959 - jih je večino tudi našel in dobil nazaj.

Je bil Gurlitt res osamljen primer?
Tema v času nacizma nakradene umetnosti se je na naslovnice medijev vrnila lani, ko se je izkazalo, da so nemške oblasti v zasebnem stanovanju v Münchnu bolj po naključju kot ne naletele na okoli 1.400 umetnin. Med drugo svetovno vojno jih je nakopičil trgovec z umetninami Hildebrand Gurlitt, ki je užival naklonjenost in ugodnosti nacističnega režima. Po njegovi smrti je Gurlittov zaklad naprej skrival sin; v plenu je bila tudi ena izmed Rosenbergovih slik iz tistega francoskega sefa, iz katerega je bila ukradena Ženska v modrem pred kaminom.

Različne dežele, različna stopnja integritete
Leta 1998 je na konferenci v Washingtonu 44 držav podpisalo sporazum, ki se zavzema za vrnitev ukradenih umetnin njihovim prvotnim lastnikom oziroma njihovim naslednikom. A kaj, ko ta sporazum ni obvezujoč in se galerij ne da prisiliti, da bi se odpovedale svoji lastnini s "sumljivim" poreklom. "Od tega, kje je bila umetnina najdena, je odvisno, ali jo bo tožnik dobil nazaj," priznava Anne Webber, ustanoviteljica Komisije za ukradeno umetnost v Evropi. "V pristopu različnih držav ni konsistence."

Direktorica norveške galerije Tone Hansen je razkrila, da raziskujejo poreklo še 18 drugih slik, ki so jih kupili pred letom 1945, a da za zdaj ni suma, da bi bile ukradene. Poudarja tudi, da za vrnitev Matissovega platna niso zahtevali ali dobili nobenega plačila. "Naša korist je moralna, saj smo ravnali prav."

Simbol ukradenega življenja
Res pa je, da je celotna afera na dan prišla šele, ko je Rosenbergova 94-letna svakinja sliko opazila v katalogu za Matissovo razstavo v Centru Pompidu leta 2012. Nemudoma je vložila zahtevek za vrnitev in dve leti pozneje so ji Norvežani tudi ustregli. "Resnična vrednost te slike je simbolična," je prepričan Chris Marinello, strokovnjak, ki je vodil pogajanja za njeno vrnitev. "To je način življenja, ki so ga družini Rosenberg iztrgali nacistični zločinci."