Gre za ogromno instalacijo, ki so jo predstavniki londonske galerije naročili za t. i. turbinsko dvorano. Postavitev Whitereadove predstavlja umetničin razmislek, ki sta ga sprožili kartonasta škatla, ki jo je umetnica našla pri materi, in njen nedavni izlet na Antarktiko.

Kako zapolniti praznino?
Umetnica je ob odprtju projekta dejala, da jo je bilo sprva groza, ki je sprevidela, s kako velikim prostorom bo imela opravka, saj se ji je zdel tako velik prazen prostor zastrašujoč. Sedaj prostor ni več tako prazen, saj ga je Whitereadova zapolnila s 14.000 škatlami, ki so urejene v kupe različnih oblik in velikosti. Nekateri stolpiči škatel so simetrični, drugi ne, najvišji vrh pa sega 12 metrov visoko.

Brezsmiselni gigantizem?
Prvi odzivi na instalacijo pa niso najbolj pozitivni, tako so jo na primer v časopisu Evening Standard označili za gigantizem brez smisla in okusa, ki bi ga lahko postavili kamor koli. Po njihovem mnenju pa je ta projekt najmanj uspešen od vseh, ki so jih naročili za turbinsko dvorano.

V turbinski dvorani je do zdaj razstavljalo pet umetnikov, med projekti pa je največ pozitivnih kritik prejela instalacija Olafurja Eliassona The Weather Project (Vremenski projekt). Ljubitelji sodobne umetnosti si bodo instalacijo umetnice, ki je za skulpturo Hiša leta 1993 prejela tudi prestižno Turnerjevo nagrado, lahko ogledali do aprila prihodnje leto.