Vse to po zaslugi Umetnostnega muzeja v Worcestru (WAM) v ameriški zvezni državi Massachusetts, ki pogumno odpira vprašanje oziroma kar postavlja tezo, da bi morali eno izmed slik v njihovi zbirki, vsaj v večji meri, pripisati Leonardovi roki. Gre za oltarno sliko Čudež sv. Donata iz Arezza, ki jo datirajo med leti 1479 in 1485, stroka pa jo je do zdaj pripisovala Lorenzu di Crediju (okoli 1459–1537). V Massachusettsu menijo, da je v resnici v znatni meri da Vincijevo delo.

"Ne bojimo se kontroverznosti," besede direktorja muzeja Matthiasa Wascheka povzema portal Art Newspaper. Zunanji strokovnjaki so pri ocenah seveda previdnejši, pri čemer nekateri novo atribucijo dopuščajo kot mogočo, spet pri drugih se porajajo dvomi.

Muzej WAM bo zagonetno atribucijo postavil v središče letošnje razstave z naslovom Skrivnost worcestrskega Leonarda, ki bo na ogled od 10. marca do 3. junija. Delo, ki je v muzejski zbirki od leta 1940, bodo razstavili ob še eni predelni sliki - Oznanjenje, ki je nastala med letoma 1475 in 1478 in jo hranijo v pariškem Louvru. Tudi to pripisujejo Lorenzu di Crediju. Leonardov nekaj let mlajši sodobnik je s svojo umetnostjo sprva vplival na velikega mojstra, pozneje pa je bila umetnost da Vincija tista, ki je navdihovala di Credija.

Ključen pečat dal sliki Leonardo
Razstava v Massachusettsu bo poskušala dokazati drugačno avtorstvo. Na podlagi raziskav, ki jo je opravila tamkajšnja vodilna konservatorka Rita Albertson, vodja kustosov umetniške galerije univerze v Yaylu Laurence Kanter in višji kustos raziskovalnega in restavratorskega centra francoskih muzejev Bruno Mottin, bodo dokazovali, da je Leonardova roka pri obeh delih ključna.

Obe deli sta nastali kot oltarni sliki za katedralo v Pistoii, kot je dokumentirano v virih, pa so ju leta 1475 naročili v delavnici Andrea del Verrocchia. Tam sta v tistem času delala oba, tako Leonardo kot Lorenzo. Po besedah Rite Albertson so rentgenske analize pokazale, da sta oba umetnika sodelovala pri delu, podslika pa da razkriva Leonardovo potezo. Njegovo roko po njihovih ocenah potrjujejo tudi nekateri detajli, denimo oblikovanje gub draperije in trepalnic, naturalistična krajina v ozadju in pa osvetlitev prizora.

Leonardovi pokrajina in svetloba
Tudi Kanter, ki že dalj časa dvomi o tem, da bi worcestrsko sliko zares naslikal Lorenzo, prepoznava Leonarda predvsem v oblikovanju svetlobe oziroma kako ta odseva od svetnikovih prstov. Tudi prefinjenost perspektive, s katero oblikuje ozadje, je po njegovem mnenju nekaj, kar je obvladalo le malo slikarjev. Potem je tu sama tehnika v olju, ki po Kanterjevem mnenju prav tako pritrjuje njihovi tezi. Verrocchio in Lorenzo sta namreč slikala v temperi. "Leonardo je bil v tistem času edini umetnik v Firencah, ki je slikal z oljem," razlaga. Na podlagi vsega tega sklepa, da je 85 odstotkov worcestrske table delo tedaj 20-letnega Leonarda, ki je šele dobro formiral svoj slog.

Leonardo ali Lorenzo?
Ko so muzeju prvič podarili sliko, je ta v zbirko v resnici prišla kot Leonardovo delo, šele pozneje so jo strokovnjaki na novo atribuirali. Dolga desetletja je tako veljala izključno za di Credijevo delo, medtem ko je louvrsko Oznanjenje pripisano obema, Lorenzu in Leonardu. Kanter je prepričan, da se di Crediju napačno pripisujejo slike, kadar te ne dosežejo Leonardove kakovosti. Da bi obiskovalci dobili boljši vpogled v di Credijev slog, bodo med drugim na ogled postavili tudi Oznanjenje, ki ga je ta naslikal med ok. 1480 in 1485 in ga hranijo v Zbirki Alana v Delawaru.

V Verrocchievi delavnici
Luke Syson, ki je organiziral Leonardovo razstavo v Narodni galeriji v Londonu in je zdaj kustos za evropsko skulpturo in dekorativne umetnosti v newyorškem MET-u, meni, da dilema kaže na potrebo po podrobnejši proučitvi sodelovanja med Verrocchiem, Lorenzom in Leonardom v sedemdesetih letih 15. stoletja. "Podcenjujemo sodelovanje kot način dela v tistem času."