Na razstavi, ki so jo odprli ob spremljavi celovečernega zvočnega dogodka It's so simple and that's the way I like iz Primoža Čučnika in Kariža, si je tako mogoče ogledati konglomerat dveh ustvarjalcev različne generacije. Razstava ponuja zgodbo dveh močnih oseb, ki s pomočjo preteklih trenutkov oblikujeta skupno zgodbo današnjega časa.

Koncept razstave, pri njeni postavitvi je sodelovala tudi kustosinja Alenka Gregorič, sta umetnika zasnovala na združitvi dosedanjih lastnih polj zanimanja, ki jih združujeta v nasičeno gmoto, pri obeh pa je izhodišče fenomen časa in njegova minljivost. Ob tem pa podajata tudi kritični komentar na lastno in občo zgodovino.

Vse manjši pomen trenutka
Ožbolt se predstavlja predvsem z majhnimi formati, s katerimi reinterpretira oblike pretekle zgodovine in prek teh ustvarja nove podobe. Pretekle podobe postavlja v čas brez nostalgije, ob tem pa skuša poudariti vedno manjši pomen posameznega trenutka. Ožbolt je bil med letoma 1986 in 1995 član skupine VSSD, predstavil se je že na Beneškem bienalu, imel pa je tudi številne samostojne in skupinske razstave.

Kariž, ki sodi v generacijo mlajših, a zelo prodornih slovenskih avtorjev, se je v projektu posvetil nadgrajevanju svojih konceptov, ki so bili doslej predstavljeni predsvem v mediju slikarstva. Svoje raziskovanje predstavlja z dvema instalacijama, poleg že omenjene še Video klub, del katere si je bilo mogoče ogledati tudi na razstavi Sedem grehov v Moderni galeriji.

Temelji na dveh ključnih delih Aleksandra Rodčenka iz 20. let preteklega stoletja in zbirki piratskih videokopij in filmskih plakatov cenenih filmov iz 70. in 80. let. It's so simple and that's the way I like it pa temelji na principu scenografije oziroma prostora, ki je sestavljen iz dveh sten in tal. Tudi Kariž je svoje delo že predstavljal v slovenskem paviljonu na Beneškem bienalu leta 2003. Razstava bo na ogled do 2. oktobra.