Manierizem je portretu prinesel neko brezizrazje, maskasti obraz in hladne tone. Kot vidimo na Portretu Elenore Toledske s sinom (1545) slikarja Agnola Bronzina, pa so umetniki ob obrazu portretirancev posebno pozornost namenili detajlom na oblačilu. Foto:
Manierizem je portretu prinesel neko brezizrazje, maskasti obraz in hladne tone. Kot vidimo na Portretu Elenore Toledske s sinom (1545) slikarja Agnola Bronzina, pa so umetniki ob obrazu portretirancev posebno pozornost namenili detajlom na oblačilu. Foto:

Od sredine oktobra je tam na ogled razstava Renesančni obrazi: od Van Eycka do Tiziana, na kateri je razstavljenih kakšnih 70 slikarskih stvaritev, te pa spremljajo še portretna plastika, risbe in medalje. V času, ko je zahodnoevropsko umetnost previharila humanistična misel, je portret segal v cerkveni vrh in na evropske dvore, pa tudi k raznim mestnim političnim veljakom, humanistom, prijateljem umetnikov in ženam. Slikarje niso omejevala leta in tako lahko spremljamo takratne ljudi od njihovih otroških let do starosti.
Razstava, ki je nastala v sodelovanju z Narodno galerijo v Londonu in Narodnim muzejem Prado v Madridu, si za omejitev postavlja leti 1425 in 1575, na ogled pa ponuja portrete, pod katere se med drugim podpisujejo Rafael, Tizian, Botticelli, van Eyck, Holbein, Dürer, Lotto, Pontormo in Bellini. Razstava bo v Londonu na ogled do 18. januarja.
Predstavljamo pregled nekaterih najlepših renesančnih portretov, ki niso le paše za likovnim vprašanjem naklonjene oči, ampak tudi sijajen vpogled v življenje v času, ko so na stari celini znova odkrivali antično misel in nov svet ter zahtevali versko reformo.
Maja Kač
maja.kac@rtvslo.si












Takole je Giuliana de Medici leta 1475 naslikal Sandro Botticelli. Hladna in nedostopna profilna upodobitev zgodnje renesanse idealom visoke in pozne renesanse ni več ustrezala. Portretiranci so se tako obrnili naravnost proti gledalcu.
Ghirladaio je starca z vnukom postavil pred odprto okno, ki nam odpira pogled na značilno renesančno pokrajino.
Beneški mojster Giovanni Bellini je bil izvrsten portretist, ki je znal ujeti psihološko napetost med gledalcem in upodobljencem.
Znameniti Portret zakoncev Arnolfini je prvi veliki monumentalni portret severne renesanse. Jan van Eyck je na portretu pustil svoj pečat ne le z avtogramom, ampak tudi z lastno podobo v konveksnem ogledalu za portretirancema.
Ob Leonardovem portretnem opusu gotovo najprej pomislimo na Mono Liso, a izjemoma se bomo tokrat ustavili pri drugi sliki. Tudi Dama s hermelinom sodi med najslavnejše Leonardove portrete. Pri tem se mojster vrača k temnemu ozadju, portretiranka pa se z živaljo obrača v svojo levo stran. Kot je za portret značilno, je največ pozornosti namenjene obrazu in rokam upodobljenke.
Čeprav smo Leonardovo Mono Liso preskočili, začutimo njeno prisotnost v tem Rafaelovem portretu. Baldassara Castiglioneja je umetnik postavil v podoben zasuk z levo roko v ospredju, s tem pa zasnoval prav takšno trikotno kompozicijo. Za ozadje je izbral nevtralne rjave tone. Podobno shemo je v baroku nadaljeval nizozemski mojster Rembrandt.
Benvenuto Cellini je pri doprsnem portretu Cosima I. Medičejskega veliko pozornosti namenil predvsem reprezentativnemu oklepu, ki ga je postavil v kontrast s hladnim obrazom.
Med svojevrstnimi portreti pozne renesanse oziroma manierizma vsekakor ne moremo mimo Parmigianinove lastne podobe v konveksnem ogledalu, ki jo hranijo v Umetnostnozgodovinskem muzeju na Dunaju.
Cesar Karel V. je svojo upodobitev večkrat zaupal beneškemu slikarju Tizianu. Prvič ga je s psom naslikal v zgodnjih 30. letih 16. stoletja, tale portret na konju pa je nastal leta 1548.
Za prvi slikarski avtoportret kot samostojno delo je poskrbel nihče drug kot nemški umetnik Albrecht Dürer. Prva lastna upodobitev, na kateri umetnik poveličuje sebe in svoje delo, je sicer nastala že leta 1498, tale t. i. Kristomorfni avtoportret pa je nastal leta 1500. Dürer se je nič kaj skromno upodobil v krznenem plašču, ki si ga drži z elegantnimi dolgimi prsti, pozabil pa ni niti na svoje dolge skodrane lase, na katere je bil posebej ponosen.
Za konec še v duhu praznikov, ki so zaznamovali te dni. Za svojo delovno mizo sedi veliki humanist Erazem Rotterdamski, kot ga je leta 1523 naslikal Hans Holbein. Na mislečevo delo opozarja knjiga, na kateri mu počivajo roke, njegovo iz antike črpajočo humanistično misel pa zaznamuje steber s korintskim kapitelom.