Na postavitvi, ki se kot peta priključuje zdajšnjim štirim stalnim razstavam na Ljubljanskem gradu, je prvič zbrana lutkovna dediščina, ki na Slovenskem še ni bila obravnavana na strokoven in znanstven način. Stalna razstava je pravzaprav le en segment Lutkovnega muzej, tu sta še lutkovna pot z instalacijami Silvana Omerzuja in grajsko gledališče, namenjeno uprizarjanju lutkotečnih, po izvirniku obnovljenih lutkovnih predstav.
Razstava, ki sta jo avtorici Ajda Rooss in Nadja Ocepek, naslovili Podobe slovenske lutkovne umetnosti, 1910-1990, je zasnovana v dveh nivojih. Prvi začenja s Klemenčičievimi lutkami Mrtveca v rdečem plašču, ki ga je decembra leta 1910 prvič uprizoril na svojem domu v Ajdovščini, kamor je na ponovitve redno vabil tudi goste. Spodnji nivo postavitve popelje do leta 1968, ko se je z odhodom prvega ravnatelja in umetniškega vodje Mestnega lutkovnega gledališča (predhodnika LGL) Jožeta Pengova končalo obdobje uveljavljanja lutkarstva.
Ko se v svetu lutk znajdejo likovni velikani
Najmanjšim marionetam, ki jim je oblačila sešila Klemenčičeva žena Pepca, sledijo lutke pred zastorom slikarja Ivana Vavpotiča, enega od številnih vidnih umetnikov, ki so v zgodovini slovenskega lutkarstva pustili svoj pečat. Estetski vrhunci osebnih poetik velikih slovenskih likovnikov, kot so Tomaž Kržišnik, Milan Bizovičar, Jože Tisnikar, Jože Ciuha in Peter Černe, so poudarek drugega sklopa postavitve. Tu je še nadrealistični svet, ki ga je France Mihelič ustvaril za predstavi Sinja ptica, nedvomno eden od umetniških vrhuncev na marionetnem odru.
Lutke Sinje ptice so sicer z legendarno Zvezdico Zaspanko tragično izginile v plamenih, vendar interaktivno zastavljena postavitev uspe utrinke predstave priklicati nazaj. Ne manjkajo niti druge nepozabne lutke Pengovovih predstav (Zvezdica Zaspanka, Sinja ptica in Mala čarovnica), s katerimi je slovensko gledališče prodrlo v evropski kulturni prostor.
Tudi sicer je celotna postavitev interaktivno zasnovana, radovednost bo obiskovalce pripeljala do marsikatere vsebine. Zgodovina slovenskega lutkarstva je prezentirana na treh različnih "odrih" - na odru ročnih lutk, marionet in senčnih lutk. Eden od kriterijev za izbor eksponatov je bila tudi njihova ohranjenost. Ob tej priložnosti se je znotraj projekta muzeja vzpostavila tudi restavratorsko-konservatorska delavnica. Večina razstavljenih lutk prihaja iz depojev Lutkovnega gledališča Ljubljana, kjer hranijo več kot 3.000 eksponatov, partizanske lutke so iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije, nekaj lutk je iz Lutkovnega gledališča Maribor in neinstitucionalnih gledališč, nekaj pa iz zasebnih zbirk.
Lutkovni muzej je plod sodelovanja Ljubljanskega gradu in Lutkovnega gledališča Ljubljana, vendar pa bo besedah direktorja LGL-ja Uroša Korenčana ni zgolj zgodba LGL-ja, ampak predstavlja celo pot prehojenega lutkarstva. Gre za večplasten projekt, ki vzpostavlja tudi sistemsko skrb za področje slovenske lutkovne dediščine.
V sklopu celotnega projekta so po besedah direktorice javnega zavoda Ljubljanski grad Mateje Avbelj Valentan na gradu uredili 1.180 kvadratnih metrov površin. Muzej slovenskega lutkarstva se vključuje v mrežo lutkovnih muzejev po svetu, s takšnim zaledjem pa bo po Korenčanovih besedah regionalni center razvoja lutkovno-dediščinske stroke in izmenjave strokovnega znanja ter inkubator mednarodnih projektov na tem področju. Mestna občina Ljubljana je za projekt obnove kulturne infrastrukture in vzpostavitve Lutkovnega muzeja zagotovila 1.098.600 evrov, evropski sklad za regionalni razvoj 1.527.000, ministrstvo za kulturo pa približno 269.500 evrov.