Francozi imajo od danes, ko v njihovi prestolnici vrata odpira nova razstava, posvečena cesarici Mariji Antoaneti, priložnost, da si na novo ustvarijo mnenje o eni ne najbolj priljubljenih vladaric v zgodovini (saj veste, gre za tisto Marijo Antoaneto, ki je na vrhuncu krize podanikom, ki niso imeli kruha, svetovala, naj za božjo voljo jedo potico).

Resnica je v očeh dobe
V preteklosti je vladarico (vsaj francoska) zgodovina slikala ali kot razvajeno dedinjo starega, dekadentnega režima ali pa kot izdajalsko avstrijsko spletkarko. Šele v zadnjih letih je doživela nekakšno rehabilitacijo, predvsem po zaslugi biografij, ki so jo prikazale kot grešnega kozla za zločine cele dobe (Sofia Coppola pa je šla v filmu iz leta 2006 še dlje in Marijo predstavila kot svobodnega duha, ki so ga zdrobili višji interesi, in v njeni usodi našla vzporednice s smrtjo princese Diane).

Šele druga razstava, posvečena kraljici
Postavitev v palači Grand Palais obiskovalce popelje vse od Marijinega odraščanja na avstrijskem dvoru, leta 1770, ko je s 14 leti kot nova kraljica prispela na dvor Ludvika XVI, pa do tragičnega konca pod giljotino. Tako velike razstave, posvečene samo Mariji Antoaneti, Francozi niso videli že od leta 1955, ko so se ji - prvič kjer koli - poklonili v Versaillesu.

Na ogled je več kot tristo portretov in okrasnih predmetov, pa tudi drugačni drobci zgodovine, na primer spalna srajca, ki jo je vladarica nosila tisto usodno noč leta 1793, ko je po zrežiranem sojenju, na katerem so jo med drugim obtožili spolne zlorabe lastnega sina, v priporu čakala na usmrtitev.

Naključna kraljica
Marija, najmlajša od 16 (!) otrok, nikoli ni bila "namenjena" za prestol; obstaja zapis, v katerem jo je celo njen lastni brat, poznejši cesar Jožef II, odpravil kot "puhloglavko". Ko pa se je njena družina dogovorila za možitev s francoskim prestolonaslednikom, so celo leto posvečali piljenju vedenja in izobrazbe dekleta, ki ni znalo niti besede francosko in ni znalo pisati niti po nemško. Portreti iz tistega časa jo prikazujejo pri vezenju, igranju na glasbila in slikanju.

Naslednji prizor: poročna listina, ki jo je za vedno preselila iz enega na drug, prav tako veličasten dvor. Na razstavi je na ogled nekaj poročnih daril, med drugim tudi slonokoščena ura, ki ji jo je podaril mož. Prvih nekaj let v Versaillesu je minilo v znamenju kraljičinih naporov, da bi se priučila pravil obnašanja na francoskem dvoru. Ko se je sprostila, je začela vdihovati svoj značaj dvorcem v Versaillesu, Fontainebleauju in Rambouillet. V času, ko je bila francoska umetnost na vrhuncu, so imeli kraljico z izbranim in dragim okusom.

Seveda pa se je sčasoma, ker je denar iz državne blagajne kar odtekal, njena razsipnost obrnila proti njej. Dvor je poskušal rešiti kraljičin ugled - naročali so majestetične portrete z Marijo v vlogi matere in vladarice -, a je bilo že prepozno: ljudje so jo klicali "Madame Primanjkljaj".

Katalizator ljudskega besa
Zadnji prostor razstave je majhna, tesna kamra, ki se oža proti giljotini podobnemu oknu. Razstavljenih je več dokumentov, ki pričajo o dramatičnem koncu: jezni pamfleti in karikature, nedokončan, a raztrgan portret kraljice in naposled slamnjača, na kakršni je preživela svojo zadnjo noč. Zadnji eksponat je skica slikarja Jacquesa-Louisa Davida, ki prikazuje Antoaneto, kako jo z zvezanimi rokami vodijo na morišče.

Ana Jurc