Po odmevni razstavi Svetišča sveta, kjer je na ogled postavil veličastne podobe narave, na ploščadi pred Slovenskim etnografskim muzejem danes zvečer odpira razstavo Urbanistan, kjer igrajo glavno vlogo podobe iz mest tretjega sveta. Razstava bo na ogled do septembra, ob razstavi pa bo potekala tudi humanitarna akcija zbiranja sredstev za delovanje šole Sechen - šole za sirote v blizini mesta Dege v vzhodnem Tibetu.
Razstava Svetišča Zemlje je v ospredje postavila podobe sveta, zdaj pa so v ospredju ljudje. Nad podobami sveta smo na en način zlahka fascinirani, medtem ko je pri fotografijah ljudi to včasih težje ujeti. Kaj je lažje fotografirati?
Oboje je zahtevno. Pri fotografiranju narave moraš čakati pravšnjo svetlobo in najti lokacijo, zelo pomemben je tudi letni čas. Pri fotografiranju ljudi pa moraš ujeti poseben trenutek njihovega življenja. Fotografije so večinoma narejene na široki kot, kar pomeni, da sem bil zelo blizu osebi, ki sem jo fotografiral. Pri motivih Urbanistana sem iskal skrite trenutke vsakdanjega življenja ljudi. Trenutke, pri katerih se sprašuješ, ali so resnični.
Meni in verjetno še marsikomu se zdi to idealen poklic: potovati po svetu in fotografirati.
Dejansko to ni poklic. Potovanja kot tudi fotografija je zame strast in hkrati izrazno sredstvo, prek svojih fotografij izražam sebe, svoje poglede na svet ter razkrivam svojo idelologijo.
Imaš mogoče najljubši kotiček sveta?
Imam. Tibet je tisti kraj, ki me vedno znova navdihne in v katerem se vedno počutim kot doma.
Kako se ti zdi, da se spreminjajo kraji, ki jih večkrat obiščeš?
Vplivi modernizacije so dejansko vidni vsepovsod. Še pred nekaj leti so bili tako določeni kraji praktično nedostopni, danes lahko do njih prideš tudi s svojim avtomobilom v zelo kratkem času. Vse to seveda pušča posledice tudi na lokalno prebivalstvo, spreminja njihovo kulturo in navade.

So si ljudje tam bližje, kot smo si mi?
Menim, da lahko brez premisleka odgovorim, da so. Družinske vezi tam so močnejše, pristnejše, prav tako prijateljske. Družba (še) ni individualizirana kot pri nas, več je spontanosti.
Včasih so bili fotografi izbranci z drago fotografsko opremo, dandanes pa napredek tehnologije omogoča, da si odličen fotoaparat lahko že za nekaj stotakov kupi vsakdo. Danes že vsakdo fotografira. Kako vi gledate na to spremembo?
Osebno sem vesel, da je fotografija postala dostopna širšemu krogu ljudi. Še vedno pa menim, da se v ozadju dobre fotografije ne skriva dobra oprema, temveč človeški faktor, ki da fotografiji osebno noto. Fotoaparat je le medij med tvojim očesom in fotografijo, ki jo želiš. Torej jo lahko narediš tudi s telefonom.
Za nekatere fotografije, predvsem pri naravi, je točno jasno, kaj je potrebno storiti, da jo lahko posnameš: vstati je treba ob 3. zjutraj, da ujameš sončni vzhod. Nekaj mesecev nazaj se je skupina fotografov kljub prepovedi odpravila na vrh piramid v Gizi in naredila osupljive fotografije. Ali cilj upravičuje sredstva?
Težko enoznačno odgovorim na to vprašanje. Namen prepovedi fotografiranja je vedno odvisen od interesa tistih, ki te prepovedi uvedejo. Mislim, da je tukaj ključna osebna presoja. Če menim, da bi s fotografiranjem nečesa ali nekoga nekomu škodoval, seveda ne bi fotografiral. Prav tako tega ne bi storil, kadar bi moje fotografiranje pomenilo izraz nespoštljivosti.
Kakšen pa je tvoj odnos do photo shopa in drugih programov?
Dandanes brez določenih programov ne gre. To velja predvsem za digitalno fotografijo, kjer slikaš raw fotografije, ki jih moraš potem s pomočjo računalniških programov razviti. Ko v programih obdeluješ raw fotografijo, je tako kot bi razvijal negativ. Prej si to počel z raznimi fizičnimi pripomočki, ko si osvetljeval fotografijo, zdaj pa z različnimi programi. To je sestavni del procesa.

Nedavno je bila na prvi strani New York Timesa fotografija, narejena z Instagramom. Bil je vik in krik, kaj to pomeni za prihodnost profesionalnih fotografov.
Zakaj pa ne? Narediš lahko odlično fotografijo. Tudi te fotografije so umetniško delo kot vsako drugo.
Razstavljal si tudi v tujini. Kako si prišel do tega?
Pri tem so mi precej pomagali ljudje, ki sem jih spoznal na svojih potovanjih. Tudi mariborska Kibla, s katero že od začetka sodelujem, mi je odprla marsikatera vrata v tujino. Zdaj sodelujem z galerijo Fotografija in upam, da nam bo uspelo z razstavo gostovati tudi v tujini.
Kakšni so pa načrti za naprej?
Že avgusta načrtujem naslednjo razstavo z naslovom Anonimni prijatelji, ki jo bo moč videti na Krakovskem nasipu. Razstava bo vključevala portrete ljudi, ki sem jih srečeval na mojih potovanjih in ki mi bodo za vedno ostali v spominu.