Zrasli so v tržaškem ambientu in se razvijali pod vplivom povojnega italijanskega slikarstva med realizmom in abstrakcijo. Med letoma 1945 in 1960 je skupina vnesla v slikarstvo "kontinenta", obteženega z družbenimi in didaktičnimi nalogami, novega duha, ki je prevetril slovensko slikarstvo in v ozračje socialnega realizma pripeljal mednarodne abstraktne tokove.
V skladu s sodobnimi likovnimi naziranji so sledili strogo začrtani viziji: težili so k oblikovni dorečenosti, ki se kaže v čvrsto zajetih predmetih in pregledni likovni zgradbi, ter k enostavnemu, neprisiljenemu izražanju, včasih že blizu čistemu slikarstvu. Slikarji Milko Bambič (1905–1991), Jože Cesar (1907–1980), Avgust Černigoj (1898–1985), Bogdan Grom (1918), Robert Hlavaty (1897–1982), Avrelij Lukežič (1912–1980), Lojze Spacal (1907–2000) in Rudolf Saksida (1913–1985) so širšemu slovenskemu občinstvu postali znani v času Svobodnega tržaškega ozemlja, od leta 1947 do 1953.
Zmerni modernizem Svobodnega tržaškega ozemlja
Trst je po drugi svetovni vojni za Slovence pomenil simbol in naše drugo največje mesto, ki je ostalo zunaj matice po ustanovitvi Svobodnega tržaškega ozemlja, kljub temu pa Slovenija v okviru Jugoslavije ni pozabila na svoj narod in je pohitela z ustanavljanjem kulturnih institucij, ki so že nekoč obstajale, a jih je fašizem zatrl. Del kulturnega zagona v zamejstvu so tudi tržaški slovenski slikarji kot svojevrsten katalizator jugoslovanske prekinitve s sovjetskim kulturno-političnim modelom in odločitve za zmerni modernizem zahodne usmeritve v okviru socializma, ki so Slovence seznanjali z novostmi na področju likovne kulture.
Stilizacija, usmerjena k preprostemu človeku
Skupino slikarjev je v Trstu povezovala galerija Scorpione, kjer so lahko videli najnovejše dosežke italijanskega slikarstva in se dnevno srečevali z tržaškimi borbenimi umetniki, ki so nagovarjali predvsem Italijane. Slovenski slikarji so v tem času oživljali slovensko likovno kulturo in nagovarjali s podobami tržaškega Krasa in Istre kot simbola slovenske narodne identitete. Brezdušni akademski realizem so presegli s samoniklim ekspresionizmom in posebno stilizacijo, ki so jo nekateri imenovali primitivna, v resnici pa je šlo za obrat k preprostemu človeku, ki mu je blizu ljudska umetnost. Prizadevali so si za preseganje figuralnih usmeritev z abstrahiranjem velemestnega in kraškega ambienta vse do znaka s prijemi iz sveta sodobnih mednarodnih radikalnih umetnostnih usmeritev.
Tržaški slovenski slikarji so kot skupina večkrat razstavljali v Jugoslaviji vse do leta 1953, ko je Svobodno tržaško ozemlje prešlo pod Italijo, pa so razstavljali le še kot posamezniki.
Več kot polovica del bo razstavljenih prvič
Na razstavi v Galeriji Cankarjevega doma bo predstavljenih okoli sto del omenjenih slikarjev, pa tudi različna dokumentacija iz Slovenske študijske knjižnice v Trstu. Dela so za razstavo posodili Narodna in Moderna galerija v Ljubljani, Umetnostna galerija v Mariboru, Pokrajinski muzej Koper, Pilonova galerija Ajdovščina, Goriški muzej (Kromberk in Štanjel), iz Italije pa zbirka Finančne in delniške družbe KB1909, Zveza slovenskih kulturnih društev Trst, Slovenska kulturno gospodarska zveza Trst, Stalno slovensko gledališče Trst, Zadružna Kraška banka Trst, Slovenska študijska knjižnica Trst ter vrsta zasebnih zbirateljev iz Trsta, Gorice in le nekaj iz Slovenije. Več kot polovica del bo prvič razstavljenih in objavljenih, saj izhajajo iz javnih in zasebnih zbirk v zamejstvu.