Videomaterial je Valérie Wolf Gang posnela v Parizu. Vsako videookno je drugačno in vstopna točka v enega od prostorov. Spremljamo pariško življenje, ljudi iz različnih socialnih okolij, naključne tujce, majhna stanovanja, pogled na mesto z različnih perspektiv in v različnih časovnih izsekih dneva ali noči. S kolažiranjem videosekvenc pariških ulic in njihovih mimoidočih delo preraste v domeno videoinstalacije, pri kateri je pomemben vsak obiskovalec galerije – opazovalec, skorajda zalezovalec, ki kot da skozi okno opazuje, kaj se dogaja na drugi strani.

Voajeristična potrošnja "realnega življenja"
Glede na izbor in vrstni red ogledanih sekvenc gledalec sam ustvarja lastno izkustvo opazovanja in voajeristične potrošnje. Umetnica skuša poustvariti pravi občutek okna in opazovanja življenja na drugi strani okna, čeprav obiskovalci gledajo projekcijo podob na galerijskem zidu in s tem le dokument časa. Umetnica tako vzpostavlja prostor brez fizične dimenzije, ki se vzpostavlja znotraj imaginarnih koordinat opazovalčeve impresije, z njim manipulira in lastno doživljanje predstavlja kot skupno in univerzalno.
Dinamično videoinstalacijo v doživljajsko kakofonijo dopolnjuje zvočna krajina, dialog med Nano in Filozofom iz Godardovega filma Živeti svoje življenje (Vivre Sa Vie), ki se v predzadnji sliki filma v kavarni pogovarjata o smislu in jeziku, o nujnosti in nezadostnosti besed ter o možnosti življenja brez komunikacije.
Dialog in zbliževanje z Godardovim jezikom
Po mnenju kustosinje razstave Martine Bratić je prav manipulacija odnosa med videosekvencami in Godardovim dialogom najvitalnejši del razstave. Več ko govorimo, manj pomenijo besede in dojemanje opazovanih likov postaja le napaka in laž. Filozofova misel o nemožnosti izražanja in sporočanja se postavlja ob bok objektivni naravi videookna, skozi katerega opazujemo življenje. Razgovor s Filozofom predstavlja bariero, ki nas opozarja na nemoč realnega doživljanja predstavljenih slik in na to, da pogled opazovalca reagira le na reprodukcijo življenja na galerijskem zidu, torej tudi na gledalčev zavesten pristanek na napako in na laž, na razgaljanje iluzije o resničnosti ali nedvoumnosti.
Godardovo zapisovanje konzumeristične kulture Pariza 60. let se zanimivo spoji s sočasnimi posnetki Pariza Valérie Wolf Gang, ki se avtorskim gestam velikana francoskega novega vala približuje tudi z atipičnim odnosom med zvokom in sliko, s poigravanjem z idejami epskega teatra in s tem, da se opazovalec vedno zaveda svojega položaja opazovalca, še dodaja Bratić.