Govorimo o družbeni kritičnosti kot praksi, razlaga Španjol, čeprav je bila ta podprta od nove levice in lacanovskih krogov. Razstava z naslovom Večmedijske prakse in produkcijska prizorišča, ki je na ogled v MSUM-ju, je del širšega projekta Osemdeseta skozi prizmo dogodkov, razstav in diskurzov, ki so jo v Moderni galeriji začrtali že pred dvema letoma, ko so odprli odmevno postavitev o Neue Slowenische Kunst, zdaj pa jo sistematično nadaljujejo s trojico razstavnih projektov. Lani so bili v Moderni galeriji na ogled Novi prostori, nove podobe, druga v vrsti je aktualna razstava, konec aprila pa bodo odprli sklepni del trilogije Dediščina leta 1989. Študijski primer: druga razstava Jugoslovanski dokumenti.

Po besedah direktorice muzeja in Moderne galerije Zdenke Badovinac spada obsežna predstavitev osemdesetih let v obravnavo posameznih dekad (med drugim se pripravljajo na podrobnejšo predstavitev tridesetih let 20. stoletja). Kot je dejala sokustosinja razstave Barbara Borčič, se zavedajo vprašljivosti strogega zamejevanja posameznih desetletij kot izoliranih obdobij razvoja zgodovine umetnosti, pa vendar predstavljajo osemdeseta leta v tem pogledu določeno specifiko.

V širšem kontekstu je to desetletje napovedalo velike družbene in politične spremembe, v več pogledih pa predrugačilo tudi prizorišče vizualnega ustvarjanja. "Tedaj se začnejo obrati tako v sami umetniški praksi kot njenem razumevanju," razlaga Barbara Borčič. Večmedijska praksa se je pojavila na različnih ravneh, nadaljuje, in prav ta večplastnost jih je zanimala pri postavitvi. Poleg večmedijskosti so za polje umetnosti v osemdesetih letih značilni tudi samoorganiziranost, interdisciplinarnost, transgeneracijskost in skupinsko avtorstvo.

Po zametkih, ki so se kazali že v sedemdesetih letih, so bila osemdeseta obdobje alternativne scene, ki je, kot so spomnili v MSUM-ju, paradoksalno najbolj množično kulturno gibanje v slovenskem prostoru doslej. Pomemben dejavnik pri konstituiranju dogajanja pa je bil tudi teoretski prispevek nove levice, poststrukturalističnega gibanja in lacanovskega kroga. Izrazito heterogeno produkcijo je povezovalo prav upiranje kulturni hegemoniji svojega časa, medtem ko si je sistem z omogočanjem njenega kritičnega delovanja zagotavljal podobo tolerance.

Po institucionalni ali alternativni poti
Kot razlaga Barbara Borčič, se z Igorjem Španjolom nista ukvarjala toliko z interpretacijo, temveč materialnostjo same umetniške prakse. Koncept razstave temelji na ključnih prizoriščih tistega časa (to so bili disko, galerija, studio, festival, druga televizija, gledalnica, čitalnica in kino), vendar pa so po Španjolovih besedah v primerjavi s prejšnjo razstavo ta bolj abstrahirana. Temeljijo sicer na konkretnih prostorih, projektih in dogajanju, a se med seboj prepletajo, s tem pa omogočajo dvojni vstop na razstavo - skozi bolj institucionalno ali skozi bolj alternativno pot. Obe pa se v nekem trenutku prepleteta. Zadnjo sobo razstave sta kustosa poimenovala izstop, saj označuje konec desetletja in začetek devetdesetih let z vsemi političnimi zapleti in vojnimi dogodki, ki so sledili.

Razstavi, ki bo v MSUM-ju na ogled do 11. junija, se pridružujejo tudi v Galeriji ŠKUC, kjer bodo konec maja odprli razstavo s projekcijo filmov, prav tako Televizija Slovenija s posebno oddajo Platforma. Po Španjolovih besedah ta ni običajna refleksija postavitve, ampak pomemben prispevek k sami diskusiji o tem področju. Avtorica oddaje je Saša Šavel Burkart, pod naslovom Platforma: Osemdeseta - od disko kluba do televizije pa jo lahko ujamete v ponedeljek, 10. aprila, ob 23.00 na 1. programu Televizije Slovenija.

Osemdeseta o osemdesetih
Pred odprtjem razstave so predstavili tudi publikacijo Osemdeseta o osemdesetih, v katero je urednica Bojana Piškur vključila besedila Tee Hvala, Aneja Korsike, Kaje Kraner, Aleša Mendiževca in Tjaše Pureber, torej teoretičark in teoretikov generacije, rojene v osemdesetih letih. Ti z današnjega vidika proučujejo nekatera ključna besedila ter razmerja med politiko, družbo, kulturo in umetnostjo tistega desetletja.