Vlasta Delimar se je začela ukvarjati z umetnostjo konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bila postkonceptualistična scena na Hrvaškem in v nekdanji Jugoslaviji v polnem razcvetu. Od vsega začetka je gradila umetniški opus na zelo samosvoj, neposreden način.

Na smer in način njenega umetniškega delovanja je zelo vplivalo druženje s člani Grupe šesterice avtorjev in umetniki, ki so se zbirali okrog alternativnega delovnega in razstavnega prostora Podroom in pozneje Galerije Proširenih medija.

Izbira telesa kot primarnega sredstva delovanja
Formalno (umetnostno) izobrazbo je odklanjala kot nezadostno, konservativno in zastarelo ter prekinila tradicionalna načela konstruiranja umetniškega dela. Namesto tega se je osredotočila na akcije, happeninge in performanse. Z izbiro telesa kot primarnega sredstva delovanja je utrdila svoj položaj samosvoje in izstopajoče umetnice, brez enakovrednih naslednic ali predhodnic.

V prvih performansih je proučevala odnose med moškim in žensko in jih je realizirala skupaj z Željkom Jermanom. Ob njih je izvedla tudi niz akcij, ki so se dogajale zunaj galerijskega prostora, da vzpostavijo neposreden odnos z občinstvom.

V delih iz osemdesetih let (ta vključujejo fotografijo, kombinirane tehnike in medije, instalacije ter performanse) se umetnica ukvarja s položajem ženske kot družbenega in ustvarjalnega bitja oziroma njeno raznorodno vlogo gospodinje, matere, umetnice, ljubimke. S tem razširja domet lastne senzibilnosti in senzualnosti.

"Umetnost je univerzalna!"
Delimarjeva vztrajno in dosledno zavrača interpretacije, ki njeno delo označujejo kot "žensko" ali "feministično", ter poudarja, da je umetnost univerzalna, in ne razdeljena na moško ali žensko. Noče se identificirati ali pripadati nobeni ideologiji.

Odklanja umeščanje v kakršne koli strukture, upira se organizacijam in ideologijam, vztraja in se bojuje za svojo individualnost ter tako ohranja prostor, ki je osvobojen vseh norm in znotraj katerega lahko svobodno razvija svoj svet, ustvarjalnost ter čistost in brezkompromisnost umetniškega izraza.

Kontinuirano izvajanje performansov od konca sedemdesetih let do danes, vključno z intimnimi, velikokrat izzivalnimi performansi, kot je danes že antologijska Lady Godiva v Zagrebu leta 2001, uvršča Vlasto Delimar – ob Tomislavu Gotovcu/Antoniu Lauerju – med najpomembnejše hrvaške protagoniste body arta.