V britanskem Tatu so odprli razstavo, na kateri predstavljajo Pabla Picassa ob britanskem dojemanju tega umetnika v vsej njegovi slavi in kontroverznosti. Britanska javnost mu ni bila vedno naklonjena. Pravzaprav so bile kubistične forme na začetku 20. stoletja nekaj tujega, novega vsaj za vso Evropo, pa vendar ko je Winston Churchill (ne prvič) razglasil, kako bi Picassa brcnil v zadnjo plat, se je pisalo že leto 1949. Časi vrhunca kubizma so torej že davno mimo, modernizem je bil bolj kot ne širše sprejet, Picasso pa je že sodil med najbolj cenjene živeče umetnike - v njegovem pariškem ateljeju so za mojstrove slike 'moledovali' evropski in ameriški kritiki.
Ko je torej leta 1905 likovnega kritika Théodora Beauchesneja navdušila dobro sprejeta razstava Picassovih del v Parizu in je napovedal, da čaka Španca topel sprejem tudi na drugi strani kanala, se je pošteno zmotil. Ko je pet let pozneje Britancem Picasso predstavil svoje kubistične slike, so te sprejeli s posmehom, odzivom, ki je v zgodovini umetnosti v bistvu zelo pogost pojav. Manj kot stoletje prej so ga bili v Parizu deležni impresionisti.

Eden izmed kustosov aktualne razstave Chris Stephens po poročanju The Independenta poudarja, da Velika Britanija ni bila edina, ki ni navdušeno sprejela Picassovega dela. Kot nosilec zastave modernistične zastave je bil toliko primernejši kamen spotike, ob katerega so se obregnile vse sovražnosti do neke nove, širše nerazumljene umetniške smeri.

Komu Picasso predstavljal navdih?
Vendar nenaklonjenost nekaterih britanskih krogov do enega največjih mojstrov 20. stoletja se je vendarle obdržala izrazito dolgo. Verjetno si pozneje Picasso tudi ni naredil usluge, ko se je med drugo svetovno vojno priključil komunistični partiji, kar je po vojni zbudilo nezaupanje in rahlo ohladitev tudi med ameriškimi kupci, pa čeprav mnenje Churchilla - čeprav slikarja, seveda ne ravno na isti ravni - ne gre posploševati. Po vojni, seveda tudi prej, je tudi med Britanci Picasso postajal vse bolj cenjen. To dokazuje ravno aktualna londonska razstava, ki nekaj najbolj znanih Picassovih del postavlja ob slike nekaterih njegovih najvidnejših britanskih občudovalcev. Picassova umetnost je vplivala na Duncana Granta, Wyndhama Lewisa, Bena Nicholsona, Henryja Moora, Francisa Bacona, Grahama Sutherlanda in Davida Hockneyja.

Razstava, ki bo v galeriji Tate Britain na ogled do 15. julija, se začne nekako z letom 1919, ko je Picasso obiskal London, kjer je izdelal scenografijo za Djagiljev balet, in seže do njegove povojne slave ter do že omenjene razstave v Tatu leta 1960. Razstavljenih je več kot 150 del, med temi je nekaj mojstrovin, kot sta Tri plesalke iz leta 1925 in Jokajoča ženska, naslikana dobro desetletje pozneje.