Oglas
To pa se ne zgodi na razstavi Carstena Höllerja v galeriji Tate Modern. Na tobogane v galerijah pač ne naletimo prav pogosto. Pravzaprav le takrat, ko je na delu Höller, ki želi ljudem pripraviti vizualni spektakel in dogodivščino, v kateri lahko sodelujejo. Po orjaških iz kovine zvitih toboganih se smejo obiskovalci galerije tudi spustiti.
Tudi nebo ne bo več omejitevHöller je tobogane že predstavil, a vedno so bili manjši. Šele prostorni interier nekdanje elektrarne mu je omogočil gradnjo pravih gigantov. A Höllerju tudi tokrat ni dovolj. Sam meri še višje in še dlje. Njegova želja je, da bi tobogane razpel čez silhueto Londona oziroma da bi živahne bleščeče se krivulje speljal med stavbami, katerih vrhovi zaznamujejo prej omenjeno silhueto. V bistvu ni le London tisti, ki predstavlja za Höllerja poseben izziv. Zadovoljen bi bil tudi s katerim koli drugim mestom. A njegove instalacije so tako velike, da bi potreboval skoraj gradbeno dovoljenje za njihovo postavitev.
Strah, ki načne ali pa oplemeniti razum
Svoje delo oziroma odločitev za načrtovanje toboganov nemški umetnik pojasnjuje z izjavo, s katero je francoski pisatelj Roger Caillois opisal izkušnjo drsenja po pobočju ali po toboganu. "Naslade poln smrtni strah, ki ga izkusi sicer sijajen razum," je dejal Caillois in tako še enkrat potrdil staro resnico, da največjo naslado pogosto spremlja občutek strahu ali tesnobe. Höller pa je svoje tobogane označil za skulpture, ki jih zaznamuje pragmatičnost. Tobogan je namreč po njegovi presoji eno od bolj varnih transportnh sredstev. Če je oblikovan kot cev, potnik ne more nikamor pasti, potovanje pa je tudi zelo hitro. Ni kaj, delo Carstena Höllerja ima tudi dimenzijo futurističnega, saj predstavlja enega od mogočih, a seveda zelo pogumno vizionarskih pripomočkov za "rahljanje" prometnih vozlišč.
Sporočilo ob svetovnem dnevu duševnega zdravja
Carsten Höller ne stremi le k preobražanju urbane krajine in muzejskih programskih usmeritev; eden od njegovih ciljev je tudi metamorfoza ljudi oziroma njhovega odnosa do življenja. Zakaj so namreč ljudje prepričani, da so tobogani lahko le del otroškega igrišča ali oprema bazena? Zakaj si tudi sami ne privoščijo nekoč jim tako ljubega užitka? Carsten Höller zato zatrjuje, da so ljudje, ki se dričajo z njegovimi tobogani vsaj za nekaj trenutkov spremenjeni: "Ljudje, ki se pripeljejo s toboganom, imajo na obrazu prav poseben izraz. Vožnja se jih "dotakne" in na določen način so spremenjeni." Morda pa bi veljalo Höllerjevo akcijo vzeti bolj resno in po mestih namestiti tobogane za odrasle, ki bi nadomestili ordinacije za paciente z lažjimi duševnimi motnjami. Sprostitev na toboganu bi lahko odpravila vsaj malo stresa, ki muči vse preveč ljudi.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje