Odprtja razstave se je udeležil tudi slovenski minister za okolje in prostor Janez Podobnik, ki je priložnost izkoristil tudi za srečanje z generalnim direktorjem Unesca Koičirom Macuurom in francosko ministrico za ekologijo in trajnostni razvoj Nelly Olin.

Ožje zavarovano območje Škocjanskih jam meri 413 hektarjev, vplivno območje parka pa 45.000 hektarjev. Jame so stare več milijonov let, njihov pomen pa se primerja s tistim, ki ga imajo Veliki kanjon, Veliki koralni greben, Galapagos in Mount Everest. Regijski park Škocjanske jame je bil ustanovljen leta 1996, že ob osamosvojitvi države pa se je Slovenija zavezala, da bo zagotovila njegovo dejavno varovanje. Poseben zakon določa tudi varovanje posameznih delov parka, katerih naravna, kulturna in zgodovinska oziroma estetska vrednost so še posebej visoke.

Največje znamenitosti parka
Škocjanski park je poseben zaradi izredne biotske in nebiotske pestrosti ter zastopanosti rastlinstva in živalstva na izredno majhnem območju, najbolj pa je znan po kraških jamah in drugih kraških pojavih. Razvejan sistem jamskih rovov je dolg 5,8 kilometra, na najnižji točki pa se spustijo za 209 metrov. Tiha jama, Dvorana ponvic, Martelova dvorana in Cerkvenikov most so znamenitosti, ki obiskovalcem jame jemljejo dih, čudijo pa se tudi nad potmi, ki so jih jamski raziskovalci začeli v podzemne skale izklesovati že v 19. stoletju.

Seznami, ki vsebujejo Škocjanske jame
Škocjanske jame so vpisane ne le na seznam Unescove naravne in kulturne dediščine, ampak so kot prvo podzemno mokrišče tudi na seznamu lokalitet Ramsarske konvencije, kjer so od leta 1999, leto prej je Park Škocjanske jame postal del območja Alpske konvencije, leta 2004 pa je bil park sprejet še v program Človek in biosfera.