Za Masaker povprečja bi lahko rekli, da je voščilo za lep dan in je 'fuck off' ... vse v istem trenutku, sta o razstavi zapisala ustvarjalca. Foto: Matic Zorman
Za Masaker povprečja bi lahko rekli, da je voščilo za lep dan in je 'fuck off' ... vse v istem trenutku, sta o razstavi zapisala ustvarjalca. Foto: Matic Zorman

Besedilni del govori o iskanju identitete skozi glasbo. Je kot blodnja po labirintu, vendar ne gre za obupno iskanje neke rešitve, izhoda, ampak za užitek v izgubljenosti. Če temu dodamo še gromozanski občutek za tragiko, dobimo podobo Masakrovih besedil.

Klemen Globočnik, Masaker povprečja

Če nisi dober v tem, kar počneš, se raje loti česa drugega.

Klemen Globočnik, Masaker povprečja
Masaker povprečja
Podlaga za nastanek Masakra povprečja je glasba. Oba ustvarjalca sta namreč velika glasbena navdušenca. Klemen je našel navdih v Siddhartini pesmi Il a modras, na ustvarjanje Matica pa je najbolj vplivala glasba Johna Fruscianteja, kitarista skupine Red Hot Chili Peppers. Foto: Matic Zorman

Slikovna pesniška zbirka v obliki grafičnih dizajnov trenutno gostuje v murskosoboškem klubu MIKK, pred tem pa je bila že na ogled v Kranju na dveh lokacijah (Café galerija na Pungertu, lokal Stara pošta), v Mariboru (Jazz klub Satchmo), v Ljubljani (digitalna galerija Kiberpipa), v Ajdovščini (galerija Hodnik) in v Novem mestu (LokalPatriot).

"Eksekutor" povprečja je Klemen Globočnik, avtor zamisli in besedil, za grafično podobo dela pa je poskrbel Matic Zorman. Pred vnovičnim prihodom razstave v Ljubljano smo se pogovarjali s Klemnom, ki nam je pojasnil, kaj Masaker povprečja sploh je, od kod zamisel za projekt in kaj pripravlja v prihodnje.

Masaker povprečja je slikovna pesniška zbirka v obliki grafičnih dizajnov. Kako je nastajala, kje ste se navdihovali in od kod ideja za tovrstno obliko izražanja?
Začelo se je z idejo in na tem sem gradil (smeh) … Na alternativni ideji, ki je zvesta sami sebi, in na stvareh, v katere verjamem. Verjamem pa v iskrenost. Masaker povprečja je tako iskren umetniški izraz, ki se nagiba v eno ali drugo smer. Je skupek dveh medsebojno izključujočih se kontrastov, svelte in temne ideje.

Besedilni del govori o iskanju identitete skozi glasbo. Je kot blodnja po labirintu, vendar ne gre za obupno iskanje neke rešitve, izhoda, ampak za užitek v izgubljenosti. Če temu dodamo še gromozanski občutek za tragiko, dobimo podobo Masakrovih besedil. Če nimaš svojega benda, prek katerega bi se izražal, ali svoje pesniške zbirke, potem kot pesnik/tekstopisec praktično nimaš možnosti za predstavitev. Razstava se mi je zdela odlična alternativa. Tovrstnega predstavljanja tekstov prej še nisem zasledil, in glede na to, da sem se že od nekdaj nagibal k temu, da ustvarim nekaj zunaj ustaljenih formatov umetniškega izražanja, je to mogoče neka nova pogruntavščina, nov format liričnega predstavljanja.

Na vaši spletni strani je zapisano: “Average is a crime and should be sentenced with ignorance.“ (V slovenskem prevodu: "Povprečje je zločin in bi moralo biti obsojeno na ignoranco.") Je povprečje resnično vedno obsojanja vredno?
Ja (smeh)! Če nisi dober v tem, kar počneš, se raje loti česa drugega. To je moje mnenje. Treba je prepoznati in ločiti stvari, ki nam gredo povprečno, od tistih, ki jih počnemo dobro. Slednjih se je treba oprijeti in vztrajati pri njih. Nauk, ki stoji za to izjavo, je, da če že počneš nekaj, počni to na visoki ravni kakovosti.

Pri ustvarjanju vas je vodila pesem skupine Siddharta Il a modras. Ste na katero od razstav povabili tudi člane Siddharte, ste od njih morda dobili kakšen odziv?
Večkrat sem jih povabil, samo na odprtjih jih za zdaj še ni bilo zaslediti (smeh). Uradnega odziva s strani založbe nisem dobil, so pa nekateri člani rekli, da je "kul". Bi pa rekel, da je to veliko več kot le navadna “fanovska” zadeva, saj kot prvič ni neki običajni hvalospev, drugič pa je prisotna močna avtorska nota, ki nima neposredne povezave z idejo omenjene pesmi. IAM je zgolj navdih in glede na to, da sem na podlagi pogovorov z glasbenimi kolegi ugotovil, da te pesmi nihče ne pozna, je to tudi svojevrstna promocija tega specifičnega dela. Jaz verjamem, da je to njihov najboljši "komad" in Masaker povprečja je moj medij, prek katerega posredno izražam svoje stališče.

Kakšen je bil odziv na dozdajšnje razstave, kje bo naslednja predstavitev vašega dela?
Zelo dober, zdi se mi super tudi to, da nimam več težav pri iskanju razstavnih prostorov (smeh). Presenečenje je že to, da je iz tega sploh kdaj nastala razstava, saj prvotna ideja nikoli ni bila postavljena za razstavni format. Porodila se je naknadno, na podlagi kakovosti prvih dizajnov. Poleg tega je grafični oblikovalec Matic Zorman mislil, da bo šlo zgolj za kakšen dizajn ali dva. Na koncu se je ustavilo pri številki 21 (smeh). Tudi sam sem postopoma nadgrajeval in širil vsebino ter iskal koncept, v katerega bi vse skupaj zapakiral. Nekaj razstav se je nato razvilo v celo turnejo. Naslednja razstava bo v Rožni dolini na festivalu Majski dnevi, nato v škofjeloški Rdeči ostrigi in v Slovenj Gradcu... Upam, da me bo na večini teh spremljal ljubljanski bend Adam, ki bo podprl mojo razstavo s svojo glasbo.

Imate v načrtu že kakšne nove projekte, kaj sledi?
Ko bo primeren čas, se bom lotil promocije svojega prvega angleškega projekta Filter of Lies In 13 Steps. Gre za ubeseditev slik rockerja Marylina Mansona. Trenutno sem osredotočen na Masaker povprečja, saj delam angleški prevod vsebine in komaj čakam, da tudi zunaj Slovenije naredim kakšno razstavo. Če se bo to razvilo v turnejo, tako kot tukaj v Sloveniji, bomo pa še videli. Moj namen je definitivno to pokazati vsemu svetu (smeh).

A. K.

Besedilni del govori o iskanju identitete skozi glasbo. Je kot blodnja po labirintu, vendar ne gre za obupno iskanje neke rešitve, izhoda, ampak za užitek v izgubljenosti. Če temu dodamo še gromozanski občutek za tragiko, dobimo podobo Masakrovih besedil.

Klemen Globočnik, Masaker povprečja

Če nisi dober v tem, kar počneš, se raje loti česa drugega.

Klemen Globočnik, Masaker povprečja