Delo Študija dveh ženskih glav, ki je včasih navajano tudi kot Blanchisseuses souffrant des dents (Perici z zobobolom), so odkrili lani oktobra, ko je bilo na prodaj pri dražbeni hiši Sotheby's v New Yorku. Bilo je v zasebni lasti.

Francoski muzej se je tedaj obrnil na Interpol, da je zaustavil dražbo in vodil postopek vrnitve slike iz ZDA v Francijo. Delo sicer ni bilo na nobenem seznamu ukradenih umetnin, kar najbrž pojasni vprašanje, zakaj se je izmuznilo skozi ozko sito ugledne dražbene hiše, ki z ukradenimi umetninami seveda ne trguje.

Dedič se je sliki moral pač - odpovedati
Pred vrnitvijo umetnine so potekala dolgotrajna pogajanja med francoskimi oblastmi in lastnikom slike, zasebnim zbirateljem Ronaldom Grelsamerjem. Ta je sliko leta 2008 podedoval od svojega očeta. Tudi po zaslugi posredovanja diplomatskih služb je bil Grelsamer pripravljen sliko vrniti francoskemu muzeju. Trenutno je v restavratorskem ateljeju muzeja.

Samosvoj impresionist
Slogovno uvrščanje dela Edgarja Degasa (1834-1917) predstavlja umetnostnim zgodovinarjem še danes velik izziv. Čeprav namreč velja za impresionista, ni Degas nikoli razvil tehnike pikčastih potez ali kratkih in zabrisanih potez s čopičem, iz katerih se podoba izkristalizira šele pri pogledu od daleč. A ker ga ne moremo uvrstiti tudi v noben drug slog, lahko rečemo, da je "impresionist" zanj še najmanj napačna oznaka. Njegova umetnost se je sicer razvila pod vplivom slikarstva Jeana Augusta Dominiqua Ingresa in japonskega slikarstva. V času, ko je nastala Študija dveh ženskih glav, se je Degas že oddaljil od akademskega pristopa svojih mlajših let in se posvetil raziskovanju modernega življenja okrog sebe. V 70. letih 19. stoletja je nastalo nekaj njegovih najslavnejših del, kompozicij, v katerih je tematiziral predvsem plesalke, ženske pri kopanju in prizore iz pralnic.

Degas, ki je verjel, da mora umetnik 'živeti sam, njegovo življenje pa naj ostane neznanka', je živel navzven precej nevznemirljivo življenje. Znan je bil po svojih pronicljivih opazkah, a je bil pogosto krut; menda je zavestno negoval svoj sloves ljudomrznega, zakrknjenega samca. Bil je strogo konservativen in - čeprav je v drugi polovici šestdesetih slikal judovske modele - glasen antisemit, še posebej po izbruhu 'afere Dreyfus'.