Javno še nikdar razstavljena pisma, rokopisi, uradni dokumenti in fotografije iz arhivov Diega Rivere so zdaj prvič na ogled v hiši - muzeju v četrti San Ángel v mehiški prestolnici, kjer je umetniški par vrsto let ustvarjal in skupaj živel.

Razstava s precej prozaičnim naslovom "Correspondencias... Archivos y fondos del Cenidiap" (Korespondenca ... Dokumenti in fondi narodnega raziskovalnega centra za dokumentacijo o plastičnih umetnostih) razkriva do zdaj neznane dokumente, povezane z Diegom, Frido in nekaterimi drugimi pomembnimi mehiškimi umetniki njunega časa (med njimi so Gabriel Fernandez Ledesma, Isabel Villasenor, Francisco Goitia in Leopoldo Mendez). Namen postavitve je predvsem dokumentirati vsakdanjik obeh zgodovinskih osebnosti in morda na nov način osvetliti njun zakon. "To je odsev življenja, odsev umetniškega in ustvarjalnega procesa. Obenem je tudi zrcalo osebnih odnosov: videli bomo, kako so umetniki komunicirali med seboj v časih pred internetom, pred družbenimi omrežji," je pojasnil kurator razstave Eduardo Espinoza.

Pisma se vračajo domov
Riverov atelje so za prizorišče razstave izbrali zato, ker je lokacija emblematična za obdobje, ko so si vodilni mehiški umetniki izmenjavali korespondenco. "Nekatera pisma bodo razstavljena na kosih pohištva, kjer so bila napisana - tako je, kot da se vračajo domov." Razstava, ki je vrata odprla 6. maja in bo na ogled do 17. julija, je sicer razdeljena na štiri tematske sklope: Oblast in politika, Izobrazba in delo, Ljubezen in prijateljstvo ter Bolezen in smrt. V prvem sklopu lahko denimo vidimo telegram, ki ga je na mehiškega predsednika Lazara Cardenasa naslovil Rivera; v njem protestira proti uničenju freske Juana O'Gormana na starem mehiškem letališču, ki jo je oblast sklenila zamenjati s propagandnimi poslikavami Alberta Beltrana.

Usodna nesreča
Številne knjige, ki raziskujejo življenje Fride Kahlo in ga poskušajo osvetliti, kot prelomno točko Fridinega življenja navajajo strahovito trčenje avtobusa in tramvaja, ki ga je leta 1925 kot 18-letna po čudežu preživela. Od takrat je bila zaznamovana z bolečinami in s trpljenjem, pa tudi z neizmerno voljo do življenja, ki jo odsevajo njene slike.

Slikarstva se je priučila, medtem ko je bila prikovana na posteljo; da bi si krajšala čas, je študirala slikarske knjige in se učila slikarskih tehnik. Bila je samouk in nikdar ni pripadala nobeni slikarski šoli, vendar pa jo je pozneje André Breton označil za nadrealistko. Po okrevanju se je pridružila študentskim revolucionarjem, umetnikom in intelektualcem, ki so v komunizmu videli rešitev za Mehiko.

Tudi preveč strasti lahko ubije ljubezen
Mlada revolucionarka je stopila v stik s svojim vzornikom in takrat že slavnim slikarjem, Diegom Rivero. Ta je v dekletu prepoznal izjemen talent, jo podpiral in se kmalu z njo tudi romantično zapletel. Nenavadni par - klicali so ju slon in golobica - se je kljub neodobravanju Fridine družine poročil leta 1929, čemur pa ni sledil pravljični "srečno do konca njunih dni". Zakon je bil, milo rečeno, viharen - oba sta imela več ljubimcev (Frida tudi z ženskami in Levom Trockim).

Ni ju izučilo
Rivera je bil na ženine zveze z ženskami ljubosumen, a jih je prenašal, zanjo pa je sodu izbilo dno to, da se je Diego zapletel z njeno mlajšo sestro. Naposled sta se ločila, a sta se leta 1940 znova vzela. Njun drugi zakon ni bil bistveno mirnejši.