Pri ustvarjanju "skoraj dvodimenzionalnega" bronastega kiparskega dela je Kavčičevo vodila zamisel o likovni reinterpretaciji predmetov, v katerih prepoznamo simbole človekovega dela, kar je začela raziskovati že leta 2001, ko je oblikovala cikla z naslovoma Vrata in Znamenja.

Pritegnila so jo stara, zavržena vrata, ki skrivajo pripovedi o neštetih človeških usodah. Po besedah kustosinje Mete Gaberšek Prosenc so odtujitev od izvornega prostora in funkcije ter premišljeni posegi v izvirno obliko zadostovali, da so se vrata spremenila v umetniška dela.

S sijajem plemenitih izdelkov starih mojstrov
Z razstavljenim delom, ki bo na ogled do 14. maja, vstopa umetnica v prostor tavtologije delovnega postopka in sporočilnosti izdelka - bronastih vrat neke pletilje. Umetnica uporablja volno, iz katere spleta grobo tkanino, ki jo nato povoska in odlije v bron. Pletenina dobi, obdana z žlahtno kovino, povsem nov značaj. Raster vzorcev se zlije v usklajeno podobo kasetiranih vrat, odtenki zlate in zeleno-modre barve, ki jih svetloba lovi v gubah na površini, pa obujajo spomin na sijaj izdelkov starih mojstrov.

Po besedah Mete Gaberšek Prosenc Pletiljina vrata, čeprav nastala iz različnih ostankov volne, niso več zavržen predmet, iztrgan iz pozabe z umetničino roko, ampak so na novo nastali odsev njene ustvarjalnosti.

Leta 1960 rojena Metka Kavčič je po študiju likovne vzgoje na mariborski Pedagoški fakulteti na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani leta 1987 diplomirala iz kiparstva pri Slavku Tihcu. Leta 1990 je na isti akademiji opravila specialko za konservatorstvo in restavratorstvo. Od leta 2000 živi in ustvarja v Mariboru kot samostojna ustvarjalka v kulturi.