Ko je Louvre privolil, da bo za razstavo v Atlanti posodil portret infante Margarite iz leta 1653, je nekaj strokovnjakov na glas postavilo že staro hipotezo, da slika vendarle morda ni delo španskega mojstra. V polemiko se je zdaj vpletel še časnik Libération, ki je pred prazniki objavil pismo glavnega kuratorja Louvra Didiera Sélesa, v katerem brani avtentičnost portreta. Njegovo izdelavo naj bi francoska kraljica Ana naročila svojemu bratu, španskemu kralju Filipu IV. Španski predstavnik Habsburžanov je nalogo zaupal dvornemu slikarju Diegu Velázquezu. Slika je leto kasneje pripotovala v Francijo ter nato več kot sto let krasila steno kraljičine spalnice.

Užaljen francoski ponos
"Stroka je sliko priznala za original in jo tako tudi obravnava," je zapisal Séles in opozoril na 53 publikacij, ki so posvečene samo tej sliki - v 47 je Velázquez omenjen kot edini avtor, v štirih ugibajo o sodelovanju pomočnikov iz slikarjeve delavnice, v dveh pa vprašanje puščajo odprto. "Precej drzno je," se razburja kurator, "na podlagi treh mimibežnih opazk temu delu prilepiti oznako kopije." Portret infantinje Margarite je, je sklenil, kamenček v mozaiku umetnostne zgodovine - prav pred to sliko, ki sta jo nemo občudovala, sta se namreč v Louvru spoznala impresionista Manet in Degas.

Druga plat medalje
A pri Libération so objavili tudi članek Vincenta Noceja, moža, ki je v začetku meseca spet oživel že petnajst let staro polemiko o avtentičnosti omenjene slike. Noce opozarja, da je zapisal samo, da ima mnogo strokovnjakov (tudi Javier Portus iz muzeja Prado) sliko za izdelek Velázquezove delavnice, kar pomeni, da so jo namesto njega dokončali vajenci. Za nameček navede še besede nekdanjega direktorja Louvra Pierra Rosenberga, ki je na čelu ustanove stal 32 let in nekoč izjavil, da je to, da nimajo Velázqueza, "najbolj kruta praznina v Louvru".

Večno mlada princeska
Infantinja Margarita je isto dekletce, kateremu je Velázquez nesmrtnost poklonil z mojstrovino Las Meninas (1656). V središču slike so kraljična, njene spletične, pritlikavec in pes, ki pozirajo za portret, podobi kraljevskega para pa sta le nakazani v ozadju (Velázquez je na sliko "spravil" celo sebe kot odsev v zrcalu).Taka postavitev naj bi napovedovala skorajšnji zaton mogočnosti španskega imperija. Velázquezov sodobnik, italijanski slikar Luca Giordano, je sliko Las Meninas označil kot "teologijo slikanja", britanski slikar Thomas Lawrence pa je delu nadel nadimek "filozofija umetnosti".