Tako je osrednjo razstavo letošnje Mednarodne likovne razstave opisal njen kurator Robert Storr, ki se je kot sami umetniki pri postavitvi osredotočil na ta trenutek, preteklost pa pustil za sabo. Na postavitvi, ki je na ogled v prostorih Arsenala in v italijanskem paviljonu v Giardinih, razstavlja približno sto umetnikov, ki so svoja dela izdelali ob sodelovanju s Storrom in ravno za 52. izvedbo likovnega bienala.

Storr je na uvodni predstavitvi razstavo opisal še kot odsev zgodovine, in čeprav se je na njej kar nekaj umetnikov posvetilo poudarjanju nesmiselnosti vojne ter zahodnoevropskih držav in njihove politike, je kurator poudaril, da razstava ni politična, morda le v smislu, da gledalca opozarja na nasilnost časa, v katerem živimo.

Dovolj vojn in nasilja!
Protivojna motivika je izrazita zlasti na razstavišču v Arsenalu, kjer je bolgarski umetnik Nedko Solakov popisal večjo površino stene, med zapisane besede pa umestil slike orožja in plastične (morda celo prave) primerke orožja. Američan Charles Gaines je s svojim delom Airplanecrash Clock ostal na domačih tleh in postavil leseno in marmorno maketo New Yorka, nad katero leti letalo, na stene postavil spominske plošče, ki jih najdemo na vojnih spomenikih, celotno instalacijo pa spremlja bela ura.

Precej umetnikov se je izrazilo s pomočjo fotografije; Britanec Neil Hamon je razstavil dokumentarne fotografije finske bele armade in sovjetske mornarice. S fotografijo pa se je protivojno izrazil tudi v St. Peterburgu rojeni umetnik Pavel Wolberg. V bolj dinamični dialog je med seboj fotografije vojakov povezal Francoz Jose Alejandro Restrepe, ki je izmenjujoče se fotografije prenesel na platno, Veronikin prt, postavljen v zatemnjen prostor.

Ustvarjanje dialoga s prostorom
Preden zapustimo prostore Arsenala, se splača ustaviti še pri nekaj delih, ki jih omenjeni vsebinski poudarki niso toliko zanimali. Kar nekaj umetnikov je razstavni prostor izkoristilo in ga zapolnilo z prostorsko obsežnimi instalacijami. Že na samem začetku poskrbijo za slavnostni vhod na razstavo propagandni plakati (Propaganda Poster) italijanskega umetnika Luca Buvollija, ki sicer ustvarja v New Yorku. Tudi v umetnosti Argentinca Leoneja Ferrarija je mogoče zaslutiti nasilje, na katerega namigujejo kupi kosti, ki visijo s stropa, in nazadnje podoba Križanega na strmoglavljajočem letalu. Američan Jason Rhoades je pod naslovom Tijuantanjierchandelier celotno sobo zasedel z neonskimi zapisi, ki visijo s stropa, in z najrazličnejšimi pisanimi predmeti.

Stare tehnike za nove izpovedi
Poleg zdaj že skoraj "tradicionalnih" instalacij pa se številni umetnikov vračajo oziroma ostajajo zvesti bolj klasičnim tehnikam. Torej slikarstvu in grafiki, ki ju lahko kombinira, podobe pa nato razporeja po prostoru in ustvarja z njim nov odnos. Guillermo Kutila je svoje Diaros zapisal oziroma naslikal na okrogla platna, ki jih je razporedil v tri neporavnane vodoravne vrste. Vsakemu dnevu oziroma vsakemu dnevniškemu zapisu pripada svoj krog.

Nekateri umetniki v svojih delih ponosno razkazujejo, katera umetniška skupina oziroma smer je vplivala na njihovo umetnost. V Moskvi živeči Dimitri Guta in Britanec David Riff v svoji instalaciji podob The Declination of Atoms from the Straight line, polnih napisov v cirilici, ne skrivata naslona na rusko avantgardo, kar navsezadnje nakazuje podnaslov njunega dela Karl Marx School of the English Language.

Nazaj do začetka moderne umetnosti