Temu segmentu srednjeveške umetnosti so se zato posvetili v Morganovi knjižnici in muzeju v New Yorku, kjer so iz svoje zbirke, v kateri je nekaj čudovitih primerkov srednjeveškega knjižnega slikarstva, pa tudi s pomočjo drugih institucij, izbrskali dela z najrazličnejšimi pošastmi. V poletnih mesecih so na ogled postavili približno 70 del, ki se časovno raztezajo od 9. do 16. stoletja, med drugim iluminirane rokopise, tapiserije, zlatarska dela in slonokoščene izdelke.

Avtorja razstave Asa Simon Mittman in Sherry Lindquist sta na pošasti kot tematsko izhodišče postavitve pogledala v najširšem smislu. Nista se omejila zgolj na nemara najočitnejše podobe zmaja, ki ga premaguje sv. Jurij, ali pa sedmeroglave stvore iz Apokalipse in črne figure hudiča, ki skuša Jezusa, pač pa sta se ustavila pri različnih strašljivih oziroma fiktivnih bitjih tedanje umetnosti. Tako so med predstavljenimi "pošastmi" tudi samorog ali pa obglavljen svetnik, ki brez konteksta gledalca prestraši in odbije, srednjeveškemu človeku pa je pripovedoval zgodbo o slavi, pogumu in veri mučenika, ki ga je častil.

Strah kot ključni temelj oblasti
Kako široko oziroma kompleksno se loteva teme, pove že naslov razstave Medieval Monsters: Terrors, Aliens, Wonders, v precej dobesednem prevodu torej Srednjeveške pošasti: teror, tujci in čudesa. Prvi sklop bi lahko prevedli tudi kot strahovladci, saj se posveča strašljivim podobam, s katerimi so v umetnosti utrjevali moč avtoritet (naj je šlo za vladarje ali plemiče, viteze ali navsezadnje svetnike). Pogosto so jih upodabljali kot junaške, a strah vzbujajoče mogočneže. Gre za pristop, ki je seveda mnogo starejši od srednjega veka in srednjeveški kralji, cesarji in papeži tudi še zdaleč niso ostali zadnji vladarji, ki so svojo oblast in kult utrjevali s pomočjo vzpostavljanja strahu.

Seveda tisto, kar danes dojemamo kot nekaj prežečega in pošastnega, v srednjem veku ni imelo vselej podobno negativnega učinka. Takšen primer so denimo pošastne figure, v katere so izoblikovani bruhalniki na vrhu gotskih cerkva, ki so tja postavljeni kot varuhi sakralne stavbe. Tudi Apokalipsa je denimo polna podob, ki so na eni strani napovedovalke prihoda konca in najhujšega, obenem pa so krilata in druga strah vzbujajoča bitja tudi simboli svetih oseb in napovedi odrešenja.

Drugačno in nerazumljeno, zatorej pošastno
Drug del razstave se posveča percepciji tujstva. Tujec je kot nosilec drugačne kulture vzbujal nelagodje in strah, zato je bil na upodobitvah pogosto stigmatiziran s pošastnim podobjem (še nekaj, s čimer bi lahko vlekli vzporednice vse v današnji čas). V prvi vrsti je to denimo veljalo za Jude in muslimane, a tudi ženske ter psihično in fizično bolni ljudje so bili lahko deležni podobne odklonilne reprezentacije, ki so pomagale definirati tiste, ki jih je družba sprejemala, in tiste, ki jih je potisnila na rob.

Od izmišljenih bitij do podob videnj
Tretji sklop, namenjen čudesom, predstavlja figure, ki stojijo nekje med resničnostjo in fikcijo. Na primer bitja, ki jih najdemo v bestiarijih, ali pa tista iz svetopisemskih videnj, ki so srednjeveškemu gledalcu pomagala razumeti njegovo mesto v svetu.

Večji del razstavljenih del prihaja iz Morganove zbirke, nekaj pa so si jih izposodili tudi iz Metropolitanskega muzeja v New Yorku in Muzeja lepih umetnosti v Bostonu. Postavitev bo v Morganovi knjižnici na ogled do 23. septembra, zatem pa bo potovala v Cleveland in Austin.