Foto:
Foto:

Figure iz žgane gline sicer prav nič ne spominjajo na pošasti, ampak so nenavadna bitja na pogled prav prijazna. A akademska kiparka strašljivost vidi v dejstvu, da se bitja nenapovedano prikažejo iz naše podzavesti, zato se jih lahko prestrašimo, tu tiči tudi njihova strašljivost. Prihajajo iz sveta, ki ga ne poznamo, nepoznanega pa se običajno tudi najbolj bojimo. Bitja, ki bi jih lahko našli tako na poti v parku kot na nočni omarici, vas morda kljub temu presenetijo.

Iz zunanjosti v intimo
Iz kiparstva je Urša Toman diplomirala leta 1998, že od prej pa sodeluje z ljubljanskim Metelkovim, kjer je pomagala tudi pri oblikovanju prostorov. Iz Ljubljane pa izhaja tudi njeno zanimanje za javno skulpturo, od katerega pa se zadnje čase vse bolj odmika. Še vedno razstavlja zunaj, a njena dela se vse bolj zazirajo v notranjost in postajajo bolj intimna. Taka je tudi kiparkina zadnja razstava Pošasti.

Koketne pošasti
Njene pošasti je umetnostni kritik Vasja Nagy označil kot "pošastke, ki se mi včasih zdijo skoraj koketne. /.../ Uršine pošasti pa nas s to neskončno notranjo odprtostjo vznemirjajo. Kažejo se kot zrcala, ki ne odsevajo podobe, temveč življenje samo ...".