V berlinskem zgodovinskem muzeju je pred dnevi vrata odprla razstava Parteidiktatur und Alltag in der DDR (Partijska diktatura in vsakdan v NDR), ki se, kot pove že naslov, posveča predvsem tistim "prozaičnim" podrobnostim vsakdana, ki se ljudem ponavadi najbolj vtisnejo v spomin. V poplavi razstav, ki se ukvarjajo s polpreteklo nemško zgodovino, bo ta zapolnila veliko vrzel, je prepričan direktor muzeja Hans Ottomeyer - v državi namreč ne moremo najti muzeja, ki bi bil posvečen nemškemu komunističnemu režimu.

Mimogrede, lani je politolog Peter Kenzelmann v Berlinu ustanovil zasebni muzej o življenju v Vzhodni Nemčiji, a je bil odziv javnosti skoraj enoglasno negativen. Obtožili so ga, da iz njegove razstave ni razvidno, kako brutalen je bil režim, in da skuša zbujati nostalgijo za "dobrimi starimi časi."

Življenje so podrobnosti
"NDR je imel okrog 17 milijonov prebivalcev, kar pomeni 17 milijonov vsakdanjikov," razlaga kurator Nemškega zgodovinskega muzeja Jörn Schütrumpf. "Pri postavljanju razstave smo se vprašali, kaj so imela ta življenja skupnega." Skušali so pokazati, da življenj vzhodnih Nemcev ni obvladoval betonski zid sredi mesta, ampak še drugi zid - država -, ki je skušal ograditi njihovo miselnost.

Brez Stasija ne gre
Sinonim za represivni sistem NDR-ja, tajno policijo Stasi, na razstavi zastopajo omare iz njihovih arhivov, ki so postavljene poleg bolj "banalnih" predmetov, kakršni so pralni prašek, vitaminski napitki in loščilo za čevlje. Vseh 550 predmetov na razstavi so prispevali državljani, ki jih je muzej k temu pozval prek medijev.

Humor je najboljša obramba
Poseben prostor je namenjen tudi "civilnemu odporu" - predmetom, ki pričajo, kako so se ljudje upirali nadzoru tajne policije (kar ni bilo prav lahko, kajti Stasi je imel sto tisoč redno zaposlenih in nekje med pol milijona in dvema milijonoma občasnih obveščevalcev. Eno od orožij "navadnih smrtnikov" je bil na primer smisel za humor, zato so razstavljene tudi šale na račun represivnega sistema.

A. J.