Heleno Pawluk so zaprli 23. oktobra 1943, ker je pomagala judovskemu zdravniku Naumu Pryluckemu pobegniti iz koncentracijskega taborišča Majdanek. Prylucki se je nato še pet dni skrival pri njej v vasi Radlin na jugu države. Ko so nacisti odkrili, da Pawlukova skriva Juda, so jo zaprli v taborišče Majdanek in obsodili na smrtno kazen. Pozneje so jo premestili v zapor na lublinskem gradu, od koder prišla na svobodo 22. julija 1944.

Taborišče Majdanek (kar po poljsko pomeni majhen gozd), s sedežem na obrobju Lublina na vzhodu Poljske, je bilo prvotno namenjeno prisilnemu delu. Vendar so tam taboriščnike tudi množično pobijali med operacijo Reinhard, se pravi po nacističnem načrtu za pomor vseh poljskih Judov. Taborišče je delovalo med letoma 1941 in 1944.

Eno najbolje ohranjenih taborišč smrti
Zgodovinarji menijo, da je v Majdanku v plinskih celicah ali pa zaradi posledic podhranjenosti in izmučenosti umrlo približno 80.000 ljudi. Vsega skupaj jih je bilo v taborišču zaprtih 150.000. Hitro napredovanje Rdeče armade je preprečilo nacistom, da bi uničili njegovo infrastrukturo, zato ostaja eno najbolje ohranjenih taborišč smrti iz druge svetovne vojne, državni muzej v Majdanku pa je bil postavljen že novembra 1944.

Helena Pawluk, ki se je rodila kot Helena Błeszyńska leta 1899 v Chmielu, je študirala na fakulteti za pravo, družbene in ekonomske vede univerze v Lublinu. Med okupacijo Poljske je bila dejavna v podzemlju in tako je pomagala partizanom, med drugim jih je oskrbovala s hrano, organizirala postaje prve pomoči v gozdu v Janówu in mnogim pomagala pri iskanju zatočišča.

Po osvoboditvi se je preživljala kot voznica in v Lublinu živela do leta 1954, pozneje pa se je preselila v Varšavo. Za dejavnosti in zasluge med vojno je pozneje dobila križec Auschwitza, medaljo svobode in zmage ter značko Grunwalda.