Grafična mapa je bila narejena po naročilu Muzeja spominskega obeležja Koncentracijskega taborišča Dachau v samo sedmih izvodih. Od tega je muzeju v Dachauu pripadlo pet izvodov, po enega pa sta prejela avtor in Galerija Božidarja Jakca, ki hrani celoten Borčićev grafični opus. Spremno besedo je prispeval tržaški pisatelj Boris Pahor, Borčić pa je zanjo izdelal osem grafičnih listov.

Še dodatne risbe v pastelni tehniki
Tem so dodali 16 risb, ki so si jih izposodili iz zapuščine družine Borčić, in so bile uporabljene kot priprava na cikel. Narejene so v pastelni tehniki, v njih pa je mogoče zaznati tako miselne kot geometrijske strukture motivne graditve likovnega polja, s katerimi gre razložiti Borčićeve najbolj prepoznavne motive skozi celoten opus.

"Upodobitve s pogledom iz oči v oči, čeprav brez ljudi"
Borčić je bil v koncentracijskem taborišču Dachau kot mlad fant v najobčutljivejših letih življenja žrtev sistematičnega terorja druge svetovne vojne. Njegova izkušnja Dachaua in posledično odprta vprašanja eksistencialno-humanistične narave so v veliki večini njegovih del ostajala vseskozi vidna, a so se izražala skozi simboliko likovnih elementov.

Vendar pa v grafični mapi In principio erat Dachau ne gre več za kontekst časa, temveč za čisto bit. Gre za Borčićev dokončni obračun, zato sploh ne preseneča, da se je z njim ponovno vrnil v taborišče.

A tokrat ne gre za zamrežen pogled skozi, temveč za soočenje. Čeprav na upodobitvah ni ljudi, ampak so upodobljena za Borčića značilna nizanja predmetov in atmosfere, gre za pogled iz oči v oči, za pogled v drobovje človeške civilizacije, je zapisal kustos Goran Milovanović.

Borčićeva dela v svojih zbirkah hranijo številni tuji muzeji, med njimi dunajska Albertina. Nagrado Prešernovega sklada za slikarske stvaritve je Borčić prejel leta 1965, leta 2005 pa še Prešernovo nagrado za življenjsko delo.