Caravaggio se je odpovedal pretirani idolatriji svetnikov, katere je začel slikati kot običajne ljudi, katerih videzu starost ne prizanaša. Foto: EPA
Caravaggio se je odpovedal pretirani idolatriji svetnikov, katere je začel slikati kot običajne ljudi, katerih videzu starost ne prizanaša. Foto: EPA
Caravaggio: Sveti Hieronim pri meditaciji
Caravaggio si je pridobil skoraj pravi kult oboževalcev. Kljub temu je bilo njegovo ime skoraj dve stoletji pozabljeno. Foto: EPA
Caravaggio: Janez Krstnik (Fant z ovnom)
Caravaggio je modele za svoje slike pogosto pobral kar na cesti. Foto: Museum Kunst Palast

Govorimo o Caravaggiu (1571-1610), baročnem slikarju, katerega delo je pomagalo 'odpraviti' manerizem in ki si je še v času življenja pridobil celo 'hordo' posnemovalcev; tem so se v 17. stoletju pridružila še tako znana imena, kot so Rubens, Velazquez in Rembrandt. Caravaggiu so veliko razstavo posvetili v muzeju Kunst Palast v nemškem Düsseldorfu, kjer bo do 7. januarja 2007 na ogled več kot 30 Caravaggiovih del, ki so jih posebej za to razstavo v Nemčijo poslali zasebni zbiratelji in galerije v tujini, izbral pa jih je kustos Jürgen Harten.

Mojstrsko obvladovanje slikanja svetlobe
Največja posebnost Caravaggiovega slikarstva je bilo izjemno obvladovanje slikanja svetlobe. Mojstrsko slikanje senc, ploskev, ki jih svetloba neposredno osvetljuje, in predelov, pogled na katere razkrivajo svetlobni žarki, ki padajo prav posebnim kotom, daje Caravaggiovim platnom pridih dramatičnosti in skrivnostnosti, obenem pa naslikanim figuram podeli plastičnost.

Takšna tehnika slikanja je bila v Evropi proti koncu 16. stoletja velika posbenost, ki pa je močno prevzela druge slikarje. To je imelo za posledico, da se je izoblikovalo pravo 'gibanje' slikarjev, ki so bolj ali manj uspešno posnemali Caravaggiov slog. Posnemanje je bilo tako množično, da je postalo pravi fenomen in dobilo tudi 'uradno' ime cavaraggismo. Prav zato je skoraj težko verjeti, da je bil Caravaggio dve stoletji skoraj pozabljen. Šele v prvi polovici 20. stoletja so ga umetniki, ljubitelji lepih umetnosti in umetnostni zgodovinarji ponovno začeli odkrivati. In danes spet velja za enega največjih slikarjev vseh časov.

Strast kot vodilo pri delu in v življenju
Znameniti 'divji' Caravaggiev značaj izdaja že njegova tematska usmeritev. Poleg v tedanjem slikarstvu tradicionalno prisotnih verskih motivov, je Caravaggio rad upodabljal tudi erotiko in nasilje. Vzporednice z njegovim načinom življenja ne bi mogle biti bolj očitne. Caravaggio je namreč v nekem spopadu, ki mu je botroval boj za srce lepe izvoljenke, ubil tekmeca, zaradi žalitve pa se je znašel celo v zaporu. Caravaggievo življenje je bilo razpeto med bleščavostjo, v kateri so se 'kopali' cerkveni dostojanstveniki - ti so pri umetniku pogosto naročali dela, ki jih lahko še danes vidimo v cerkvah na Siciliji, Malti in v celinski Italiji - ter življenjem nič kaj ugledne 'raje'.

Caravaggio je namreč modele za svoje slike pogosto 'snel' kar na cesti in jih uporabil celo pri slikanju bibličnih prizorov. Tudi zato je njegova obdelava zgodb iz Biblije skrajno nenavadna. Pri nobenemu njegovemu sodobniku svetniki nimajo čevljev z luknjami in nihče jih tudi ni slikal kot zares grde starce. Caravaggio zato velja za umetnika, ki je močno prispeval k desekularizaciji verskih oseb. Caravaggio je bil torej umetnik, ki je temetljito pretresel likovno umetnost ugodnjega baroka, saj je zastavil novo pot tako tehniki slikanja kot tudi tematski usmeritvi slikarjev.