Možje so na Kitajsko prišli iz umetniškega studia Mansudae, ki proizvede največ umetnin v Severni Koreji. Ob severnokorejsko-kitajski meji je v resnici cela vrsta podobnih "outletov", v katerih ustvarjajo tisoči Severnokorejcev. Povpraševanje po njihovih delih namreč na Kitajskem skokovito narašča. "Kitajci so začeli zbirati umetnine, severnokorejska umetnost pa je veliko cenejša in zanje lažje dostopna od kake druge," je pojasnil Park Jung Jeong z Inštituta za korejsko kulturo in turizem v Seulu.

V času, ko se svetovne velesile na severnokorejsko rožljanje z orožjem odzivajo s sankcijami, imajo studii, kakršen je Mansudae, potencialno kontroverzno vlogo: Pjongjangu pomagajo črpati finančna sredstva iz tujine. Severna Koreja je že vrsto let predmet sankcij zaradi netransparentnih preprodaj rudnin, orožja in podobnega - trg z umetninami pa je, vsaj doslej, veljal za nevtralno področje medsebojnega razumevanja.

Donosna trgovina z afriškimi državami
Studio Mansudae vodijo severnokorejske oblasti; v njem nastaja vse, od kipov svetovnih voditeljev do propagandnih plakatov, vezenin in slikarij. Spomenike in kipe so ustvarili že za vsaj 15 afriških držav, ugotavlja poročilo Združenih narodov. Iz njega je razvidno tudi, da naj bi bil del podjetja, ki se imenuje Mansudae Overseas Projects, zgolj krinka za pranje denarja v orožarskih kupčijah (v Namibiji so na primer pomagali graditi tudi tovarno za izdelavo streliva in vojaške baze).

Varnostni svet ZN-a je že lani prepovedal opisani posel s kipi in spomeniki, od septembra letos pa je na črnem seznamu že vsa dejavnost studia Mansudae, kar pomeni svetovno zamrznitev njihovih sredstev in prepoved potovanja. "Ničesar, kar pride iz studia Mansudae, uradno ni dovoljeno kupiti," je pojasnil ZN-ov diplomat. Seveda ni mogoče čisto natančno določiti, kolikšna je skupna vrednost Mansudaevih mednarodnih kupčij, a številka se giblje okrog desetin milijonov dolarjev.

Kaj ti ukrepi pomenijo za že obstoječe umetnine iz korejskega studia, ni povsem jasno. V njihovi izpostavi v Pekingu trdijo, da nove sankcije za njih ne veljajo in da niso opazili upada poslovanja. "Danes poti, ki bodo krepile razumevanje med Severno Korejo in svetom, potrebujemo še bolj kot kadar koli prej," opozarja direktor galerije Ji Dženg Tai.

Spletna prodaja poteka iz Italije
Obstaja tudi spletna stran mansudaeartstudio.com, ki naj bi bila "uradna spletna stran za tujino"; studio opisuje kot "največje proizvodno središče umetnosti na svetu". Studio v Pjongjangu se razteza na 120 tisoč kvadratnih metrih, v njem pa je zaposlenih štiri tisoč ljudi, od tega okrog tisoč umetnikov.

Omenjeno spletno stran vodi Italijan Pier Luigi Cecioni, ki stvaritve studia Mansudae prodaja po sejmih umetnosti in prek spleta. Za agencijo Reuters ni hotel razkriti, koliko povprečno proda, je pa poudaril, da gre ves zaslužek naravnost v Pjongjang, kjer z njim financirajo nakup barv in opreme. Cecioni trdi tudi, da prodaja dela iz svoje zasebne zbirke, ki jih je večinoma kupil že pred leti, torej pred sankcijami. (Sankcije niso retroaktivne, kar pomeni, da se ta dela smejo prodajati.) Spletna stran tudi jasno poudari, da je vsak nakup kupčija z italijanskim in ne severnokorejskim podjetjem. (Predsednik ZN-jevega odbora, ki se ukvarja s kršitvami sankcij proti Severni Koreji, je v zvezi s tem izjavil le, da primer "še preučujejo".)

Odpovedana razstava propagandnih plakatov v Trevisu
Cecioni, ki vztraja, da je njegov posel popolnoma zakonit, se mu ne namerava odpovedati: "Zelo pomembno se mi zdi ljudi osveščati, da Severnokorejci ne izdelujejo samo bomb, ampak tudi umetnine." Za september je v Trevisu načrtoval odprtje razstave propagandnih plakatov, a je bila ta odpovedana. Menda zato, ker se Severnokorejcem ni zdelo pametno, da bi v trenutnem političnem ozračju predstavljali dela z izrazito protiameriškim tonom.

Kitajcev prepoved ne gane
Vest o sankcijah Kitajske še ni dosegla. Dopis z ministrstva, ki opozarja na sankcije, studia Mansudae sploh ne omenja. Na vprašanje, ali studio v Dandongu, ki deluje v sodelovanju s Severnokorejci, že občuti posledice sankcij, je direktor Gai Longji odgovoril le posredno: "Ne ukvarjamo se s politiko. Ukvarjamo se z umetnostjo."

Kakšen pa je sploh dobiček, ki ga ustvarja trgovina s severnokorejsko umetnostjo? Številni strokovnjaki - umetnostni zgodovinarji, zbiratelji, akademiki in trgovci - se strinjajo, da gre v resnici za nišno zanimanje in da je dobiček od preprodaje umetnin malenkosten v primerjavi z milijardo in več dolarji, kolikor jih Koreja zasluži z izvozom premoga in drugih rudnin. Kljub temu pa opažajo, da severnokorejski diplomati v Evropi redno promovirajo razstave umetnosti iz domovine, predvsem da bi pritegnili kupce.

Turistična zanimivost
Povpraševanje je daleč največje na Kitajskem. Dandong je postal turistična zanimivost za popotnike, ki lahko Severnokorejce opazujejo pri delu. Vsako dan se v tovarno zgrinjajo avtobusi izletnikov, ki jih čakajo severnokorejske specialitete, predstave tradicionalnih plesov in priložnost za nakup kakšne slike.

V Dandongu so severnokorejske stvaritve že prodali tudi za 100 tisoč dolarjev. Strokovnjaki opozarjajo, da cene teh del le redko upravičeno dosežejo šestmestne številke (ni pa nemogoče).

Mansudae še zdaleč ni edini veliki studio umetnosti v Severni Koreji; med večjimi sta še Paekho (Beli tiger) in Central Arts Studio. Studio Paekho menda - po neuradnih podatkih - upravlja kar severnokorejska vojska. Med drugim izdeluje propagandne plakate, ki pozivajo k svetu brez jedrskega orožja.

Dolgoročna strategija
Če je prejšnji val sankcij meril samo na orjaški studio Mansudae, pa septembrski dodatek prepoveduje kakršne koli "skupne projekte" s severnokorejskimi delavci - taka omejitev lahko škoduje vsem členom trgovine z umetninami, opozarjajo galeristi.

Seveda pa je mogoče (skoraj vsako) prepoved nekako obiti: umetnine lahko prodajajo s prirejenim poreklom (torej z imenom kakega studia, ki ni bil sankcioniran), Severnokorejci pa lahko pridejo na Kitajsko z vizami za kulturno izmenjavo in ne kot delavci, s čimer se izognejo prepovedi dela. V obmejni regiji se slike tako ali tako že dolgo uporabljajo kot valuta pri izmenjavi dobrin.

Kitajski trgovec s starinami Džao Šiangčen, ki ima trgovinico v mestu Jandži, pove, da Korejci po navadi zvijejo sliko ali dve in ju pretihotapijo čez mejo. On slik že davno ne preprodaja več v svoji prašni trgovini, pač pa prek spleta. Opaža, da so od uvedbe sankcij naprej na meji veliko bolj pozorni, a ga dolgoročno ne skrbi pretirano. "Mislim, da še vedno obstaja ogromno latentno povpraševanje po severnokorejski umetnosti na Kitajskem; v prihodnosti se bo samo še povečalo."