Oglas
Kljub temu propagandni mehanizmi v demokracijah niso nič šibkejši od tistih v diktaturah. O tem govori razstava Kunst und Propaganda im Streit der Nationen 1930-1945 (Umetnost in propaganda v boju narodov 1930-1945) v nemškem zgodovinskem muzeju v Berlinu. Postavitev prikazuje od države sponzorirano umetnost Hitlerjeve Nemčije, Mussolinijeve Italije, Stalinove Sovjetske zveze in Rooseveltovih ZDA. Zanimivo je predvsem spoznanje, da se likovni jezik ameriške propagande ni dosti razlikoval od tistega v zlonamernih totalitarnih režimih.
Umetnost se speča s politikoRazstava je pravzaprav nadaljevanje postavitve Kunst und Macht (Umetnost in oblast), na kateri je nemški zgodovinski muzej leta 1998 v družbeno-politični kontekst umestil umetnost tridesetih let. Tedaj so na stenah berlinskega muzeja ob propagandnih pamfletih in tiskih visela dela zares velikih umetnikov. Tokrat je "visoka" umetnost iz muzeja izgnana. Predstavljene so namreč stvaritve, ki se nikoli ne bi znašle na razstavi, za katero bi se pri izbiri eksponatov upoštevalo zgolj umetniške kriterije. Gre za umetnost, katere edini namen je bil ljudstvu predstaviti in vanj vkoreniniti od oblasti zapovedani pogled na svet.
Blagi nasmeški dobrih stričkov
Kurator Hans-Jörg Czech je razstavo razdelil v pet tematskih sklopov. Bilder der Staatsführer (Slike voditeljev) nas seznani s četverico, ki je okoli leta 1940 diktirala mednarodno politično dogajanje. Že tukaj naletimo na različne jezike propagande. Ob nežnih in zapeljivih nasmeških Roosevelta in Stalina tako stoji strmogledi Hitler. Portreti Mussolinija pa so poglavje zase in so tudi pojasnilo za enega od "prepirčkov" med italijanskim in nemškim diktatorjem. Hitler je namreč prisegal na realizem, nadgrajen s slovesnimi podobami veličastne nemške pokrajine in prikazi čvrstih atletskih teles nemških mladeničev. Mussolini je pokazal več razumevanja za sodobno umetnost kot nemški amaterski slikar akvarelov. Futurizem ni doživel usode nemških avantgard in tudi zato so nekateri izmed v Berlinu predstavljenih portretov Benita Mussolinija zares prava umetniška dela in ne le klasični portreti.
Vsaka država potrebuje trde mišice
Precej manjše razlike v propagandni umetnosti štirih velesil pa izkazujeta tematska sklopa Slike posameznika in družbe ter Slike dela in gradnje države. Povsod srečujemo podobe industrije ter močnega in zdravega delavca, ki pomaga graditi državo in od čigar prispevka je odvisen razcvet državnega gospodarstva. Isti delavec seveda sodeluje tudi v vojni, ki pa so jo režimi prikazovali zelo različno. Italija, Nemčija in Sovjetska zveza so svoj položaj in strateške poteze v drugi svetovni vojni pred narodom opravičevale s sikami, na katerih so prevladovali bojeviti rdeči in rjavi toni, ZDA pa so skušale prikazati predvsem svojo vlogo braniteljev svobode in demokracije.
Dvakratni poseg Američanov
Razstavo sta omogočila predvsem dva dogodka. Prvi je bila odločitev Mitchella Wolfsona, da začne zbirati dokumente politične propagande iz obdobja 1880-1945. V malo več kot dveh desetletjih je Američanu zbirko fundacije Wolfsonian uspelo zapolniti z več sto slikovnimi in besedilnimi eksponati. Tudi za drugim dogodkom so stali Američani. Leta 2000 so namreč po desetletjih odprli depoje, v katere so po koncu 2. svetovne vojne ameriške okupacijske sile shranile nekaj manj kot 1.000 umetniških del. Ker so bila ta last tretjega rajha, se osvoboditelji Evrope niso mogli odločiti, komu naj bi ta umetniška zapuščina po koncu vojne pripadla. Del "zaklada" so Američani že kmalu po vojni vrnili Nemčiji, ki pa tudi zaradi strahu pred morebitnim navalom očitkov zaradi razstave zakladov Hitlerjeve bratovščine zapečatenih skrinj ni odprla. Na srečo so bile slike dobro "konservirane" v zabojih, zato jih pred ureditvijo razstave tudi ni bilo treba restavrirati.
P. B.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje