Postavitev Prvi listi, ki je na ogled v Narodni galeriji, nas popelje na začetek 20. stoletja, ko se grafike ni lotil skoraj noben slovenski likovnik. Pred letom 1921, ko začnemo govoriti o prvem razcvetu slovenske grafike, likovne discipline, v kateri so se slovenski umetniki v mednarodnem okolju skoraj najbolj uveljavili, so se na Slovenskem grafike lotevali le 'osamljeni' avtorji.

Malo znana, vendar pomembna pionirja
Med prvimi, ki so postavljali gradnike slovenske grafike, je bil Saša Šante, ki se je še pred letom 1910 sam preizkušal v lesorezu, leta 1913 pa se je na študij grafike podal v München. Omeniti je treba tudi Heleno Vurnik. Njeno delo sicer nikoli ni doseglo prepoznavnega avtorskega grafičnega sloga, vendar pa so njene grafike, ki so po večini nastale na Dunaju in pred letom 1915, primer tehnične dovršenosti. Helena Vurnik, ki pripada slogu secesije (spomnimo se samo na njene stenske poslikave Zadružne gospodarske banke v Ljubljani, ki jo je arhitekturno načrtoval njen mož Ivan Vurnik), je grafično šolo obiskovala na Dunaju, v njenem slogu pa je prepoznati tradicionalno obrtno disciplino umetnostno-obrtnih šol, zaradi katere je njeno grafično delo bolj kot v polje umetnosti spadalo v polje aplikativne obrti.

Matej Sternen kopira tuje mojstre
V tem času se je z grafiko spogledoval tudi že Hinko Smrekar, ki je še pred vpoklicem v vojsko v tehniki grafike ustvarjal pravljične motive. Leta pred izbruhom prve svetovne vojne pa so tudi obdobje, ko na sceno stopa eden izmed ključnih pionirjev slovenske grafike. To je Matej Sternen, med laiki bolj znan kot eden izmed vodilnih slovenskih impresionistov, ki se je z grafiko priložnostno ukvarjal že okoli leta 1902, ko je še ustvarjal v umetniški šoli Antona Ažbeta v Münchnu. Grafike se je Sternen učil tudi s kopiranjem drugih mojstrov, predvsem Henrija de Toulouse-Lautrecka, Maxa Klingerja, Féliciena Ropsa in drugih. Predvsem se je skušal učiti od avtorjev, ki so različne grafične tehnike skušali vedno znova inovativno nadgraditi.

Pomembna zapuščina gospoda in gospe Sternen
Strast do grafike Mateja Sternena je delila tudi njegova soproga Rozalija Klein Sternen, ki se je prav tako preizkusila v grafiki. V Sternenovi zapuščini tako najdemo tudi njena dela, med katerimi še posebno prevzame delo z naslovom Pri jedkanju, ki velja za najzgodnejši primer avtorefleksije v slovenski grafiki. Pisanje o grafični dejavnosti obeh Sternenov velja še dopolniti z opozorilom, da so se do danes ohranile nekatere plošče, po katerih so nastali posthumni odtisi Sternenovih grafik.

Prvi razcvet slovenske grafike
Če je Matej Sternen kot grafik začenjal še v obdobju, ko grafika med slovenskimi umetniki še ni bila razvita, pa je bil tudi med umetniki, katerih delo je vzpostavilo tako imenovani prvi razcvet slovenske grafike. Ta se je zgodil leta 1921, njegovi glavni protagonisti pa so bili Tone Kralj, Veno Pilon in Božidar Jakac. Sploh slednji, ki je v tem času vrezal svoje prve lesoreze in je iz Prage pošiljal umetniške 'dokumente' o svoji očaranosti z urbanim okoljem, velja za nekakšnega glavnega utemeljitelja slovenske grafike.

S tem so bili temelji slovenske grafike postavljeni. To so bili tudi temelji, po katerih so se ozirali tisti, ki so po letu 1940 grafiko vzpostavljali kot vodilno slovensko likovno panogo. Nadaljevanje, ki pa spada že v drugo zgodbo. Omenimo naj samo slovensko partizansko grafiko, ki je bila eden izmed vrhuncev evropske umetnosti med drugo svetovno vojno in povojno vzpostavitev tako imenovane ljubljanske grafične šole, katere člani so zasloveli o vsem svetu.