Gre za galerijske projekte, pri snovanju katerih so si arhitekti, sicer zavezani pravilu uporabnosti, ter vizualni umetniki, ki jih vedno mami tudi arhitekturno snovanje, dali duška. Kot je v časopisu The Times zapisal kritik Justin McGuirtk, so avtorji stavbno ogrodje tokrat uporabili predvsem kot obešalnik, na katerega so obesili svoje domislice. Med izbranimi razstavljalci je tudi slovenski umetnik Tobias Putrih, ki je svojo strast do ambientalnih instalacij med drugim predstavil tudi v svojem lanskem projektu za slovenski paviljon beneškega likovnega bienala. Na otoku San Servolo je postavil provizorično kinodvorano, ki je bila obenem fantazijski ambient, ki je stopnjeval doživljanje predvajanih filmskih projekcij. Ravno projekt Beneški, atmosferičen je tudi ta, ki je našel pot v londonsko galerijo.
Martin Kippenberger in bizarnosti z njegovih potovanj
Direktor galerije in kurator razstave Ralph Rugoff je projekt, ki bo na ogled do 25. avgusta, naslovil Psycho Buildings: Artists take on Architecture (Psihotične stavbe: Umetniki se lotijo arhitekture); idejo za naslov je dobil v knjigi nemškega umetnika Martina Kippenbergerja, v kateri so fotografije čudaških objektov, ki jih je opazil na svojih potovanjih. "Namigovali so na iracionalno ali deviantno arhitekturo. Ideja mi je bila všeč," o spodbudi za projekt pove Rugoff. Pobuda za razstavo je bila obenem tudi sama stavba galerije Hayward, ki naj bi bila sama neke vrste psihotična stavba. Zgradbo je mestni arhitekturni oddelek, imenovan Greater London Council - ob omembi tega dejstva McGuirk zapiše: "neverjetno, kako napredni so lahko arhitekti v službi lokalnih oblasti" -, velja pa za izjemen primerek brutalizma v arhitekturi. Gre za gibanje, ki se je v petdesetih in šestdesetih razvilo iz modernizma, posebej iz njegove francoske različice in ki je vključevalo skoraj fetišističen odnos do betona oziroma njegovega oblikovanja.
Prava arhitektura in arhitektura, ki to niti ne želi biti
Razstavljena dela je menda možno razdeliti v dve kategoriji. V prvi so projekti, ki ohranjajo ambicijo, biti arhitektura. Gre za dela, ki skušajo širiti idejo arhitekture oziroma tega, kaj naj bi arhitektura bila. Drugi sklop pa obsega dela, ki so v svojem bistvu vizualni umetniški projekti in obravnavajo temo psihološkega dojemanja bivalnega okolja, sanj, upanj, nočnih mor in drugih popolnoma subjektivnih prvin človekovega bivanja, ki izvirajo iz zaznavanja okolja. Pomembno je še, da so dela vsaj deloma tako imenovana umetnost 'site specific', saj so jim umetniki dokončno obliko dali šele v samem galerijskem prostoru. Dela se skušajo 'ujeti' s specifiko galerije Hayward. Ta je tudi zvezda razstave. Vsak od sodelujočih umetnikov je namreč poleg svojega popolnoma avtorskega projekta moral predstaviti tudi svojo vizijo preobražanja galerije Hayward v psihotični objekt.
Polona Balantič