O punkovski estetiki in vizualni umetnosti, povezani s punkovsko subkulturo, se lahko trenutno seznanimo v dunajskem muzeju Kunsthalle, kjer je na ogled razstava Punk. No One is Innocent – Kunst – Stil – Revolte (Punk. Nihče ni nedolžen – Umetnost – Stil – Upor). Postavitev poudarja predvsem troje: da je bil punk estetsko gibanje skrajne radikalnosti; da se je navezoval na poleg hiphopa zadnje popkulturno gibanje, ki se je zajedlo ne le v kulturo, pač pa je kazalo tudi aspiracije po družbeno-političnem udejstvovanju; da je v jedru punkovskega vizualnega ustvarjanja tičala etika DIY (do-it-yourself oziroma naredi sam).
Razlike med punkom v Londonu, Berlinu in New Yorku
Razstava zavzema komparativni pristop. Kurator Thomas Mießgang je namreč pod drobnogled postavil punkovsko gibanje v treh svetovnih metropolah – v Berlinu, New Yorku in Londonu. Ugotovitev, do katere je Mießgang prišel med ustvarjanjem razstave, je morda celo nekoliko presenetljivo. Ravno v deželi, kjer se je to, kar danes razumemo pod pojmom prvotni punk, rodilo, naj bi bila punkovska subkultura najmanj ambiciozna.
V Veliki Britaniji naj bi namreč bil punk predvsem modni in popkulturni fenomen, medtem ko je bilo v Nemčiji in v New Yorku več tesnega sodelovanja med protagonisti punkovske glasbene scene na eni ter umetniki iz drugih medijev in političnimi akterji na drugi strani; ali pa so člani punkskupin pokazali zanimanje za delovanje tudi na drugih področjih. Jim Jarmusch, Alan Vega in Wolfgang Müller naj bi bili trije možje, katerih udejstvovanje naj bi dobro ponazarjalo stremljenje po večjih ciljih ameriških in nemških punkerjev.
Po poletju ljubezni nastopi veliki Nič
Pa zato vpliva britanskega punka nikakor ne gre podcenjevati. Pomenil je kulturno revolucijo, katero najbolje ponazori dihotomija sporočilnosti gesel hipijevske subkulture s prehoda 60. v 70. (Summer of Love – Poletje ljubezni) in punkerjev, ki so v duhu nihilizma vzklikali: "No Future! (Prihodnosti ni!)" Ravno to neke vrste opevanje občutka brezizhodnosti, ki obenem 'opravičuje' vdajanje destruktivnim impulzom in vsem, tudi najbolj skrajnim, oblikam užitka. Ta etika je bolje kot besedila katerih koli filozofov napovedovala sodobnost, katero zaznamuje nenehen občutek ogroženosti in osamljenosti posameznika, atoma v hektični urbanosti.
Kolaž in tipografija - osnova punkovske likovnosti
Punk pa je pomenil tudi radikalni rez v razvoju estetike. Glede na siceršnjo radikalnost punkovskega gibanja se zazdi skoraj bogokletna domneva, da punk na področju estetike pomeni 'pogled nazaj'. Če so se v prepričanju, da zgolj estetskost v umetnosti ne zadostuje, kar je porodilo skrajni konceptualizem, katerega akterji podajajo le še idejo, punk spet poudari videz. V tem je mogoče najti vzporednice z zgodovinskimi avantgardami, posebej z dadaizmom, ki je tudi vzniknil iz občutja absurdnosti sveta.
Kolaž in uporaba tipografije tako kot v dadaizmu postaneta osnova punkovske likovne umetnosti. Nadaljnja posebnost posebej zgodnje punkovske likovnosti je črno-beli poudarek. Ta je bil preprosto posledica dejstva, da je bila večina tiskanih medijev, katere so kot gradnike svojih umetniških del uporabljali umetniki, črno-belih. Kadar je bila uporabljena barva, pa je bila ta več kot samo opazna. Fluorescentne in krvavo rdeča barva postanejo skoraj zapoved, o čemer se lahko podučimo v verjetno najboljših primerkih punkovske vizualne ustvarjalnosti – na ovitkih glasbenih albumov. Morda zveni klišejsko, a vendar ravno poster Jamieja Reida za singel Anarchy in the UK skupine Sex Pistols najbolje ponazarja pojem punkovska estetika.
Punku predhodi situacionizem
Za boljše razumevanje punkovske estetike oziroma delovanja s punkovsko subkulturo povezanih vizualnih umetnikov je skoraj obvezno omeniti situacionizem. To gibanje je pogosto navedeno kot pomemben vpliv na punkovsko likovnost. S tem izrazom se označuje umetniško gibanje, dejavno posebej med letoma 1957 in 1972. S situacionizmom je začela majhna skupina avantgardnih umetnikov in intelektualcev, ki so se navdihovali pri dadaizmu, nadrealizmu in letrizmu in katerih glavni cilj je bila ukinitev meja med umetnostjo in življenjem oziroma vzpostaviti življenje samo kot umetniški fenomen. Intelektualno podstat svojega dela so iskali tudi v stalinizmu in leninizmu ter si želeli proletarske revolucije, ki bi vodila do stanja maksimalnega ugodja za najširše množice.
'Ata' Malcolm in 'mama' Vivienne
Oris punkovske estetike pa nikakor ne bi bil popoln brez omembe vsaj še dveh londonskih 'botrov' punka. Botrov v dobesednem pomenu besede. To sta bila Malcolm McLaren, menedžer skupine Sex Pistols in njegova partnerka in modna oblikovalka Vivienne Westwood, ki je z modnimi dodatki in oblačili 'zalagala' tudi Johnnyja Rottna in njegovo druščino. Westwoodova in McLaren s svojo trgovino Sex nista iniciirala le mode, ki jo danes povezujemo z besedo punk, bila sta tudi tista, ki sta v modo vnesla majice s šokantnimi motivi ter močno pripomogla k uveljavitvi S-M mode.
Drobci punka so danes vsepovsod
Pripoved lahko sklenemo z mislijo, da je punkovsko gibanje verjetno bolj kot katero koli drugo popkulturno gibanje zaznamovalo modo, pozneje oblikovanih pop- in subkulturnih gibanj. Od metalcev, prek šminkerjev, privržencev gotske glasbe in industriala, pa do, v devetdesetih uveljavljene scene, elektronske glasbe … vsi so v svoj način oblačenja vnašali prvine, prvič predstavljene znotraj punka. Piercingi, bodičasti pasovi, zapestnice in ovratnice, pisane pričeske ter mrežasta in strgana oblačila so postala sprejemljiva ravno zaradi odločitve mladine s konca sedemdesetih, da se zoperstavi vsem do tedaj uveljavljenim estetskim konvencijam. Tako tistim, zapovedanim od 'normalne' družbe, kot tudi tistim, na katere so prisegala predhodna pop- in subkulturna gibanja.
Polona Balantič